Med 22. in 26. januarjem smo obeleževali letošnji Teden pisanja z roko. To vseslovensko iniciativo od leta 2018 vsako leto prireja društvo Radi pišemo z roko, vselej pa se ji pridružijo tudi v Knjižnici Kočevje. V času vsesplošne digitalizacije, ko računalniki, tablice in pametni telefoni v veliki meri krojijo načine naše komunikacije, je rokopis žal postal veščina, ki vse bolj izginja. Ljudje vseh generacij vse redkeje v roke vzamemo svinčnik ali nalivnik in list papirja, vendar strokovnjaki ugotavljajo, da je klikanje in tipkanje bistveno manj koristno za razvoj človeških možganov kot pisanje z roko. Psihologinja in biografska terapevtka Franja Virant je v ta namen pripravila dve delavnici lepega pisanja z roko.
»Vsako leto organiziramo kakšen dogodek, s katerim ljudi spodbudimo, da (vsaj) v tem tednu pogosteje pišejo z roko. Franja Virant je pri nas v preteklosti že izvedla podobno delavnico, s katero smo bili zaradi velikega odziva udeležencev zelo zadovoljni, zato smo jo letos ponovili, le da v malce drugačni obliki. Čedalje več ljudi težko piše z roko, oziroma se niti ne potrudi pisati lastnoročno, zato se nam je zdela delavnica v obliki čajanke pravšnja motivacija za vse sodelujoče. Gre pa seveda tudi za prijetno druženje med našimi bralci in drugimi gosti knjižnice,« nam je pojasnila bibliotekarka Knjižnice Kočevje Pia Marincelj Bregar.
»Na prvi delavnici je ena od udeleženk na glas prebrala Grimmovo pravljico Zlati tolarji, ostali pa so jo morali napisati na roke po nareku. Nato so besedilo napisali ponovno, le da z barvnimi svinčniki in čim bolj estetsko. Dobili so tudi ‘domačo nalogo’, da se skušajo vživeti v razpoloženje v pravljici ter ga čim bolje opišejo z izbiro barv pisave. Zbranim sem želela pojasniti, zakaj je lep rokopis izjemnega pomena, in kaj se dogaja v človeku, ko lepo piše z roko. To opravilo prinaša obilo pozitivnih učnikov, lahko celo spremeni človekov značaj. Gre pa tudi za meditativno opravilo. Če se mu popolnoma posvetimo, lahko za nekaj časa pozabimo na vse ostalo, to pa pričara lepa doživetja,« pa je dodala vodja delavnic.
Slediti skandinavskemu zgledu
Franja Virant, ki se je dobršen del življenja izobraževala v Švici, je prepričana, da slovenski šolski sistem preveč poudarja uporabo računalniške opreme in premalo spodbuja pisanje otrok z roko. V tem pogledu bi nam, kot pravi, za vzor morale služiti predvsem države s severa Evrope. »Skandinavske države so v svoje izobraževalne sisteme uvedle odvzem računalnikov in pametnih telefonov v šolah, saj so uvideli, da je današnja generacija otrok postala nesposobna za kreativno pisanje. Pri otrocih so pričeli sistematično razvijati pisanje z roko. Ko klikamo ali tipkamo, se naši možgani ne morejo razvijati, pač pa to lahko dosežemo le z našo psihomotoriko, ki jo pisanje z roko vsekakor razvija. Znanstveno dokazano je, da je pisanje z roko za vse generacije, sploh pa za otroke, izjemnega pomena, zato upam, da bomo tudi pri nas na dolgi rok storili konkretnejše premike za izboljšavo na tem področju.«
Izidor Volf