Nekdanji zaposleni v podjetju Avto Kočevje, ki je bilo ustanovljeno pred 74 leti in je v letih pred osamosvojitvijo preživljalo kar 450 družin, so se množično odzvali na prvem srečanju leta 2019. Po dveh koronskih letih so lani tradicijo nadaljevali, minulo soboto pa so dokončno sklenili, da bo njihova nepregledna kolona spominov, tovariških vezi in prijateljstva vozila še dolga leta. Tako kot ob okroglem jubileju, so se tudi tokrat zbrali v gostišču v Ribnici. 85 moških, večinoma nekdanjih voznikov težkih tovornjakov v špediciji, in nekaj dam, ki so bile del kadrovske ekipe podjetja, je v popoldanskih urah druženja znova potovalo nazaj v čas: Sovjetska zveza, Irak, Turčija, Bližnji vzhod, celotna Evropa, seveda tudi bivša Jugoslavija.
»Cveto, se spomniš, kako smo vozili jabolka v Bolgarijo? Ali pa se spomniš tiste poti, ko so nam v pristanišču Ploče podtaknili tihotapljene cigarete, ki smo jih vozili v Turčijo za nekega Švicarja? Turki so to pogruntali in nas, ne da bi bili obtoženi česarkoli, čez Bolgarijo vrnili v Jugoslavijo, najprej v Albanijo,« se je glasil pogovor med Cvetom in Jankom.
»Ali pa poglej to sliko. Na tovornjaku je bilo železo na poti v Irak, kjer so jugoslovanska podjetja v osemdesetih letih gradila to državo,« je Franc prepoznal Miho na fotografiji. »Janez, grča stara, komaj sem te prepoznal. Ja, Drago, prijatelj moj, v teh letih si se kar pomladil.« Pričevanj je bilo še veliko.
Da so se nekdanji šoferji, mehaniki in drugo osebje po razpadu družbe v Kočevju in po upokojitvi sploh dobili, ima največ zaslug neutrudna Dragica Česnik iz Mozlja, ki je v podjetju pustila 33 let delovne dobe. »Ni bilo lahko zbrati vse te družbe, med katero so tudi gospodje častitljivih let. S sodelavci sem počaščena, da nam je to uspelo,« ni skrivala zadovoljstva. Tokrat se jih je povabilu odzvalo 85, in še posebej so ponosni, da so edina nekdanja kočevska firma, ki je med svojimi zaposlenimi pustila globoko sled spoštovanja drug do drugega.
In tudi solidarnost, iskrenost, delovno vnemo in pripadnost podjetju. Družabna srečanja so skupni imenovalci, ki so žal danes redkost v novodobnih firmah.
Ponosne grče
»Avto Kočevje je bilo vitalno podjetje, od tod tudi mnogi naši sodelavci v jeseni življenja žanjejo sadove takega okolja,« ni dvomila Česnikova, ki je še posebej nagovorila 94-letnega Franca Kozino, avtomehanika, ki je bil od prvega do zadnjega delovnega dne, preden se je upokojil, zvest istemu delodajalcu. »V delavnici smo imeli veliko dela, a je bilo vedno vse pravočasno popravljeno. Pogosto smo kot servis šli na teren, tudi v tujino. Najtežje je bilo zagotoviti rezervne dele, saj smo včasih čakali dolgo na sprostitev deviz za nakup. Doma jih pač ni bilo. A se nihče ni jezil in nikomur se ni mudilo. Tovor je vedno prišel na cilj. Bili so pač takšni časi,« ki jih Franc ne bo nikoli pozabil. Tako kot ne bodo sodelavci 99-letno Marijo Beljan in 85-letnega Ivana Cvitkoviča, oba iz Kočevja.
Če je Česnikova v roki držala vse niti organizacije tudi tega snidenja, je za povabila nekdanjih sodelavcev prek družabnega omrežja skrbel Anton Novak iz Novega mesta. »Čeprav sem v Avto Kočevju rezal kruh le šest ali sedem let in nato šel samostojno pot, v življenju poznam samo eno dobro podjetje, in to je (bilo) Avto Kočevje,« je dejal. Ko je bil plačilni dan, je ves denar šel preko rok blagajničarke Marije Marice Arko. Zaslužek je vsakdo ob štetju občutil pod prsti in se do njega vedel drugače kot danes. Šoferji so bili kljub zamujanju plač in drugih stroškov zelo potrpežljivi. Nikomur ni padlo na pamet, da bi se uprl, se spominja Marica.
Z istim imenom, a na drugi lokaciji
Avto Kočevje je 50 let imelo svoj sedež v Kočevju in ime kraja poneslo daleč v svet. Ta uspešna zgodba se je zaključila leta 2000, ko je podjetje, še vedno z istim imenom, prešlo v lastništvo podjetja Eurocity, oziroma družine Zakeršnik, ki se nahaja v občini Dravograd. Trenutno ima podjetje 35 zaposlenih, od katerih jih je 25 voznikov, ostali pa opravljajo delo v špediciji, skladiščih in pisarnah. V Kočevju, kjer je nekoč delovalo kot eden izmed najbolj prepoznavnih in uspešnih podjetij, pa danes žal ostajajo le zapuščene stavbe in spomini mnogih, ki so nekoč tu delali.
(mgć)