E-UTRIP
Ana Praznik.
Featured Intervju Novice

Ana Praznik:» Kdo sem jaz, da sodim, kdo si zasluži in kdo si ne zasluži boljšega življenja«

INTERVJU: Ana Praznik:» Kdo sem jaz, da sodim, kdo si zasluži in kdo si ne zasluži boljšega življenja«

Ana Praznik, plavolasa kratkolaska z nalezljivim nasmehom. Članico zasedbe Bepop si težko predstavljamo brez iskrivega pogleda, ki ga spremlja čudovit vokal. Ko Ana stopi z odra, se preobleče v delavski kombinezon in akcija se začne. Govorimo o Delovni akciji, o resničnostnem šovu, kjer Ana in mojstri prenavljajo domove in vračajo nasmeh tistim, ki so ga, zaradi krutega življena, izgubili. Pripravite si čaj ali kavo, in preberite, kako Ana doživlja ure na odru, kaj počne za kamero Delovne akcije in kaj na njeno prepoznavnost pravi njena Otja.

Uvodoma me zanima, kaj Ana počne te dni?

Kar se Delovne akcije tiče trenutno še zbiramo prijave, s snemanjem začnemo januarja ali februarja. Časa za prijavo je tako dovolj, zato je na mestu tudi poziv, da še vedno sprejemamo prijave. Sicer pa do takrat delam na radiu in še milijon drugih stvari in projektov. Na primer Bepop in vmes še en projekt, o katerem še ne morem govoriti ampak je nekaj, česar se v življenju še nisem lotila in je kar izziv.

Ko ste že omenili Bepop… Pred kratkim ste sodelovali na koncertu, ki nas je popeljal v preteklost. Verjetno tudi vas, člane takrat zelo popularnih skupin. Kako se spominjate dni, ko se je vsa ta evforija s popstarsi začela?

Ja, tudi mi smo podoživljali te čase. Punce v Bepop se o tem, kar se je dogajalo v preteklosti, sicer ves čas pogovarjamo. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali recimo s Sebastianom, Game Over … Vsak se je takrat spomnil kakšne stvari, ki jo je nekdo drug pozabil. Bilo je ogromno smeha in obujenih lepih spominov. Vsi smo dozorevali na očeh javnosti. Vedno je lepo obujati te spomine, predvsem zato, ker so lepi in so nam veliko dali. Za nas tri dekleta lahko rečem, da smo hvaležne vsakemu dogodku, ki je za nami. Vsaka stvar je za nekaj dobra in v vsaki slabi stvari smo iskale nekaj dobrega. Res je bilo lepo v tem obdobju. Praznovali smo 20 let popstarsa.

Kdo vas je takrat prijavil na avdicijo?

»Ah, jaz sem se sama prijavila (smeh).«

Bepop je nastal v tistih časih, ko družbenih omrežji še ni bilo. Niste bili slavni zgolj zato, ker ste pač bili. Nekaj ste morali pokazati …

To je bila tudi ena izmed tem, o katerih smo se pogovarjali, ob našem združenem koncertu. Kako drugače je danes, kot pred 20 leti prodreti na glasbeno sceno ali biti prepoznaven. Me takrat nismo razmišljale, da nas zdaj pa vsi poznajo. Me smo samo uživale v glasbi, druženju ter v vsem, kar se je dogajalo – koncerti, fotografiranja, snemanja pesmi … Potem smo imeli plesne treninge pri Natki Geržina in spali tam v nekem apartmaju pod Pohorjem. Celo tri tedne smo bili tam. Taki spomini mi veliko več pomenijo, kot neka prepoznavnost.

Ja, ve ste še generacija, ki smo jo videli na plakatih na sredini najstniških revij …

Tako, ja (smeh). In če si želel kaj izvedeti o Bepop si se moral res potruditi. Moral si kupiti revijo, moral si poslušati radio. Nas spremljati, da si vedel, kaj se dogaja, kaj se bo dogajalo in kje lahko koga zaslediš. Res so bili drugačni časi. Škoda, da so ti časi najstniških revij v zatonu, upam, da se bo to spremenilo. Jaz s svojo hčerko to spodbujam, je tudi naročena na nekaj revij. Zdaj so pa prišla ta socialna omrežja, ki so marsikaj spremenila. Takoj so vsi lahko v stiku s tabo. Vedo, kaj se s tabo dogaja. Po eni strani to ni dobro, po drugi strani pa, če nisi stalno prisoten na družbenih omrežjih – potem ne obstajaš. Kot umetnik ali ustvarjalec vsebin moraš biti prisoten, če želiš nek izkupiček iz tega. Če želiš, da ta vsebina sploh pride do tvoje ciljne publike. To je nek začaran krog. Jaz se sicer trudim, da bi čim manj objavljala. Vendar, kar je nujno, je nujno (smeh).

Svetovne zvezdnike pop glasbe velikokrat zaznamujejo škandali, skupino Bepop je najbolj zaznamovala smrt člana skupine Nejca Erazma. Ste na tem zadnjem koncertu to še bolj intenzivno podoživljali? Na odru se vam je pridružila tudi Nejčeva sestra Eva.

Me smo to predelale že dolgo časa nazaj. Sicer nimamo težave o tem govoriti, vendar smo se nekako odločile, da smo s tem zaključile. Da smo povedale, kar smo imele za povedati. Ob tej obletnici skupine, ki je bila hkrati tudi obletnica Nejčeve smrti, smo želele narediti nekaj posebnega. Ta ideja, da z nami zapoje sestra, je prišla na podlagi našega obiska pri Nejčevi družini.

Eva je bila takrat še mlajša najstnica in nam je na klavir zaigrala in zapela Bohemian Rhapsody. Ob tem nastopu smo se vse naježile in smo si rekle, da ob prvi priložnosti moramo narediti nekaj skupnega. Zdelo se nam je, da je ta dvajseta obletnica popstarsa, pesmi Moje sonce, Nejčeve smrti prava priložnost. Eva je sedaj stara toliko, kot je bil Nejc takrat. Vse se je poklopilo in zelo smo vesele, da smo to naredile, Eva je carica. Mislim, da jo čaka še lepa prihodnost.

Se punce sicer družite tudi v zasebnem življenju? Poznate se že pol življenja …

Ja, 20 let (smeh). Seveda, družimo se tudi zasebno. Ko le lahko, kolikor nam čas dopušča. Vse smo vpete še v svoje lastne projekte, vse smo mame in to usklajevanje je kar težko. Si pa vzamemo čas. V kratkem smo bile na Primorskem in smo se družile. Z nami je bila tudi Tina Trstenjak. Uživale smo, odklopile možgane.

FOTO: Marko Delbello Ocepek.

Po drugi strani – pri projektu Delovna akcija – pa sodelujete predvsem z moško ekipo. Se je z moškimi lažje usklajevati in sodelovati?

Ja, seveda (smeh). Ženske veliko bolj kompliciramo, kakor moški. Pri moških je črno ali belo. Pri nas so pa vmes še vsi ostali odtenki sive ali pa mavrica. Sicer je pa to čisto drugačen koncept. Pri Delovni akciji gre za zelo tehnično delo. Je pa nek balans med to romantično, žensko stranjo, ki jo izražam skozi Bepop na odru. Jaz rabim take stvari v življenju, vedno iščem ta balans.

Glede na to, da ste obraz Delovne akcije, imate potem doma vse »tipi-topi«?

Bolje, da ne razkažem stanovanja (smeh). Ravno smo iz vikenda. Otja je bila pri mojih starših v Zagorju, tako, da imamo v kotu še potovalko. Tamle čaka še ena škatla, da jo odpremo. Še zdaleč ni »tipi-topi«.

Kaj pa glede tehničnih stvari?

Joj, to tudi ne. Kovačeva kobila je bosa, to je res. Sprotne stvari že uredimo, če je okrog hiše treba storiti kaj večjega, to terja malce več časa in razmisleka. In predvsem najti mojstre. Moji mojstri so sedaj zelo zasedeni in mi nihče ne more priti pomagat (smeh). In še moj Peter je sedaj nekaj poškodovan, tako da zdaj vse stoji. Bo že počakalo.

Pa ste se med snemanjem oddaje kaj »praktičnega« naučili?

Naučila sem se ogromno. Ogromno nekih postopkov, brušenje, kitanje, barvanje, polaganje ploščic …

Potem mojstrom pomagate tudi, ko ugasnejo kamere?

To me vpraša ogromno ljudi in pripomni nekaj v stilu: »Ja, saj potem, ko se pa kamere ugasnejo, nehaš z delom.« Ampak dejansko to ni res. Ne delam vedno in ves čas, v glavnem pa delam – ker mi gre res na živce, da moram čakati. Gledati, da nekdo dela, medtem ko jaz čakam, da začnemo snemati. To mi je tečno in dolgočasno in čas kar ne mine. Če pa delaš, gre hitreje. Delo je dobro za odmislit težave. Tam delaš z rokami, si pri stvari. Veš, da ne smeš nič narediti narobe in se skoncentriraš samo na delo. Z mislimi si samo pri delu in je kot terapija.

Je šlo pri kakšni akciji res kaj hudo narobe ali ste rok ujeli za las?

Ja, seveda je šlo. To niti nič ne skrivamo, ker gre dejansko za resničnostni šov. Ko snemamo, snemamo. Velikokrat gre kaj narobe. Sploh zaradi vremena. Tako je delovna akcija po navadi na sporedu spomladi. Snemati začnemo pa veliko prej in to pomeni pozimi. Če je zelo mrzlo, se stvari ne sušijo, če pada dež odpade en kup stvari. Večkrat smo na trnih. Ampak na koncu – kot da nekdo bdi nad nami – vedno uspe.

Ana Praznik z ekipo Delovne akcije.

To, da se omet ne suši, kot bi moral, je v teh primerih še najmanj, kajne? Te družine imajo za seboj še veliko težje preizkušnje. Ste s kakšno družino še vedno v stiku?

Sem, z nekaj ljudmi sem v stiku. Z vsemi ne, z nekaterimi pa seveda. Težko si je ne zapomnit njihove zgodbe. Težko je biti ravnodušen, ker so nekatere zgodbe res grozne in jih nihče ne želi doživeti. Na koncu je sporočilo vseeno pozitivno, prenovimo jim dom, z njimi preživimo čas, jim uresničimo kakšno željo. Vesela sem že iz tega vidika, da smo jim omogočili prvi korak za nov začetek. Seveda je nadaljevanje odvisno od vsakega posameznika, ali bo korakal naprej ali bo ostal na isti točki.

Nekatere akcije so se zaključile z očitki, da si določena družina obnove ni zaslužila. O teh so se ljudje razpisali na družbenih omrežjih. Kako se soočate s takšnimi situacijami?

Jaz čisto iskreno ne spremljam tega. Tudi iz tega vidika, ker bi me to prizadelo, ker sem človek, ki si ogromno jemljem k srcu. Večkrat sem tudi povedala, da kdo sem jaz, da sodim, kdo si zasluži in kdo si ne zasluži boljšega življenja. Vsak si zasluži boljše življenje. Ja, res je … vsakdo pozna koga, ki si še bolj zasluži, kot družine, katerim smo uredili dom. Ampak tudi ta družina si zasluži prenovo in boljše življenje. Nisem sodnik in nikoli ne bom. Če bi bilo po mojem bi vsem pomagali, ker stojim za tem, da si vsak zasluži boljše življenje.

V svetu znanih veljate za pozitiven lik, o vas nikoli nismo prebrali kaj slabega. Kaj pa vi, ste o sebi slišali kakšno stvar, ki vas je prizadela?

Joj, ne spomnim se, da bi v javnost kdaj prišla kakšna stvar za katero bi rekla, da so se jo izmislili. Tudi nisem takšen tip, da bi delala nekakšne scene in da bi razvratno živela (smeh). Tudi kot najstnica – ja, saj sem bila živahna – nisem pa povzročala nekih težav. Nimam v sebi tega, da bi živela na robu …

Kot marsikatera pop zvezdnica svetovnega kova …

Joj, bom kar trkala (smeh). Vse te svetovne zvezdnice imajo en kup nekih težav, ki pa si jih jaz ne želim.

Veliko pozornost ste poželi s fotografijami, na katerih presenečate s stilom, ki ga od vas nismo čisto navajeni.

FOTO: Tibor Golob.

Fotograf Tibor Golob je naš velik oboževalec. Hodil je na naše koncerte, nosil te skice. Ko smo se srečali, je večkrat izražal željo, da bi skupaj naredila neko odbito fotografijo. On si je zamislil celotni koncept. In ko sva uspela uskladiti urnike, sva se lotila tega projekta. Tibor je organiziral vse, od stilistke do make upa. Posneli smo celoten proces in na koncu so nastale tri nore preobrazbe. Do konca se jaz nisem videla, tam nismo imeli ogledal. In ko sem se zagledala na fotografiji, nisem mogla verjeti. Ne predstavljam si sebe z dolgimi lasmi, se mi zdi, da sem jaz Ana s kratkimi lasmi.

Kako je mami dolgolasko komentirala Otja?

Ja, čisto je bila navdušena. »Mami, kakšne lase imaš in kakšen make up.«

Ima Otja pevski talent, ji godi pozornost?

Ja, kar kaže. In ima lep posluh. Pred domačim občinstvom rada nastopa, ni pa takšna, da bi se izpostavila kjerkoli. In zavzela oder. Kar se drugih ljudi tiče je bolj zadržana. Doma pa kar zasije in je živahna, zabavna.

Se zaveda, da je njena mami prepoznavna? Ji zavrtite kakšno pesem?

To so jim v vrtcu vreli in ji ni bilo potem nič jasno (smeh). In pride domov: »Mami, mi smo pa v vrtcu poslušali tvoje pesmi.« In sem si mislila »Aha, prišel je ta čas.« (smeh). Zdaj že ve, hodi v prvi razred in skozi leta je videla, kako je. Vmes je prišla tudi na snemanje Delovne akcije, ker jo je vse to zelo zanimalo. Ni ji bilo jasno, kako je mami z njo, če pa jo gleda tudi po televiziji. Zaveda se, da me ljudje poznajo. Tudi, ko kdo k meni pristopi in me prosi za avtogram, se ona umakne, lepo počaka. Vpraša »A so te prepoznali?«

In kaj bo Ana Praznik počela za praznike?

Joj, upam, da čim manj. Upam, da bom čim več doma, s prijatelji, z družino. To si želim, kako pa bo, pa ne vem. Samo, da ne rabim toliko hiteti (smeh).

ml.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki