V zadnjem letu minulega tisočletja so v Ribnici ustanovili Plavalni klub, ki se je že kmalu po strokovnem delu, množičnosti in rezultatih na številnih tekmovanjih začel premikati navzgor. Danes pa je, po vseh kazalcih v samem vrhu, s tendenco rasti, ki jo poganjajo nadpovprečni dosežki nadarjenih plavalcev in plavalk v bazenih po državi in v tujini. Del te zgodbe, -če seveda izvzamemo vse druge, z dušo in srcem v klubu-, sta zagotovo tudi sestri Neli in Ajda Škaper iz Kočevja.
Kot punčki sta atija v družbi mamice, babice in dedka spremljali na njegovi rokometni poti, od tod tudi kasnejši preklop na šport?
»Res je. Ko sem bila še zelo, zelo mlajša smo pogosto vsi sobotne popoldneve šli v Ribnico, saj je bil takrat še aktiven igralec rokometa. Uživale smo v njegovih čarovnijah. Nato je tam zaključil in eno leto deloval v kočevskem klubu, potem pa je imel nekaj časa pavzo. Ko se je vrnil nazaj v ribniški klub, sem bila že malo večja, takrat je začel delovati v trenerskih vodah in na to obdobje imam lepe spomine, saj sem ravno zaradi tega vzdušja tudi sama sedaj v vključena v šport,« je ponosna Eli.
Tudi Ajda: »Jaz pa se atija spomnim samo kot trenerja, saj sem bila prej še premajhna. Tudi jaz imam na to obdobje lepe spomine, saj smo ga spremljale na tekmah«.
Zakaj plavanje in ne denimo rokomet, ki je bil takrat v Kočevju še nekoliko živ?
Neli: »To vprašanje je zelo zanimivo, ker sva vmes res za eno leto prenehali plavati in sva začeli hoditi na rokomet, ki je bil takrat za punce organiziran v Kočevju. Kmalu sva ugotovili, da je bilo zanimanja v Kočevju premalo, saj nismo imeli punc niti za eno ekipo, in da bo bolje, da se vrneva na plavanje«.
Ajda: »Ja, tako kot je Neli povedala in nikoli nama ni bilo žal, čeprav sva z žogo obe precej domači.«
Kdaj je prvič v bazen skočila Ajda in kdaj Neli? Kakšni so bili občutki? Sta bili druga drugi vzornici?
Neli: »Prvič sem na ribniški trening odšla točno za svoj četrti rojstni dan. Bala sem se vode, dejansko si celo leto nisem upala niti zmočiti glave. Vsakič, ko smo morali pod vodo, sem jaz pri trenerjih vztrajala, da meni ni treba zmočiti oči in las.« (smeh)
Ajda: »No jaz pa sem bila bolj pogumna, kot moja starejša sestra in sem prvič prišla na bazen že pri treh letih in pol. Vmes sem tudi jaz kdaj želela ven in nisem bila nič manj trmasta kot Neli. Bila mi je vzor, še sedaj sem zelo navezana nanjo«.
Je bilo v začetku kaj pomislekov, da bi morda prenehali?
Neli: »Na začetku nisem bila nič posebnega, zato so velikokrat bili dvomi in pomisleki o prenehanju, kar je popolnoma normalno, saj noben uspeh ne pride čez noč in brez trdega dela. Zdaj lahko rečem, da je plavanje del mojega življenja«.
Ajda: »Na začetku ne. Pride pa včasih kriza, ravno takole med poletnimi počitnicami, ko gredo moji prijatelji na morje, ko med počitnicami lahko počivajo, mi pa tudi takrat naredimo po dva treninga na dan. Najine prave počitnice se namreč začnejo po koncu državnega prvenstva. Ampak tudi takrat po enem tednu že pogrešam treninge in moje soplavalce«.
Krizne trenutke, tudi v plavanju, ki so sicer pogosti, otrokoma z motivacijo, da so del ekipe, ter da s tem razvijajo samozavest in gradijo temelje za naprej, pomagata premostiti starša.
Celoten pogovor z Neli, Ajdo ter njunima staršema si lahko preberete v oktobrski številki naših časopisov.