Samo Kotnik, znan kot Kotnik-Popotnik, se je vrnil v domačo Ribnico. Motorist, ki je lani raziskoval sever Evrope, se je letos odpravil na najbolj zahodno ter južno točko našega kontinenta in avanturo nadaljeval do Maroka. Včeraj so ga pred Rokodelskim centrom Ribnica pričakali prijatelji in družina, veseli, da se je vrnil poln dogodivščin. Kaj se mu je dogajalo med potjo, lahko spremljate tudi na njegovih družbenih omrežjih.
Po več kot 8.500 prevoženih kilometrih je Kotnik-Popotnik zaključil dvotedensko raziskovanje slikovitega zahoda Evrope in Maroka. Na pot se je podal 16. julija in prvo noč preživel v šotoru v Italiji. Po močni kavi je nadaljeval pot.
»Prvotni optimistični načrt je bil, da pridem do Andore. Razmere na cesti so prekrižale moje načrte. Pa kaj! Avtocesta na tem delu ni tako hitra. Glede na prevožene kilometre bi marsikje prišel še mnogo dlje v tem času. Z Italijani nismo našli skupnega jezika, pomagale so roke. ‘Činkue, čankue, čonkue’ … Nisem vedel, ali naj ji dam 5 €, 10 € ali 50 € na blagajni. S Francozinjo na recepciji sva uporabila pomoč svinčnika in sva podatke, maile, vejice in pike – NAPISALA!« je humorno povzel drugi dan na poti.
Del Francije je prevozil po avtocesti, nato pa nadaljeval po lokalnih cestah proti Andori in Španiji.
»Andora je res čudovita. Okrog in okrog obdana s hribi, urejeno mesto, hiše kot iz pravljice! Veliko se gradi. Skočil sem do tistega kipca, ki gleda na mesto. Enkrat sem videl sliko na Facebooku in si rekel: ‘To pa moram iti pogledat.’ Cena je 5 €. V Andori sem obiskal tudi gasilski dom. Lani mi je naš Janez Puželj dal gasilske našitke, da kakšnega zamenjam, ko hodim naokoli. Janez je velik zbiratelj. Danes mi je uspelo dobiti zadnjega. Tako da, Janez, našitek je na poti! Nato pa sem se napotil na mejni prehod s Španijo, kjer sem zgrešil linijo. Prijazna policistka je pritekla do mene s piščalko in me vprašala, če me je tako GPS poslal. Seveda sem potrdil in je bil mir. Srečno naprej! Španske ceste so lepe, široke in hitre.«
Pot proti Madridu je bila predvsem vroča, 42 stopinj Celzija pa ni izmučilo izkušenega motorista.
»Na bencinski črpalki me je presenetila luža izpod motorja. Hvala bogu je bila le voda, ki se je razlila v mojem hladilniku. Kako naj ta bazen zdaj izpraznim? Takoj sem se spomnil, da imam s seboj gobico za pomivanje posode, ki je rešila ta problem. Spoznal sem možakarja, ki je pristopil do mene. Takoj me je začel spremljati na družbenih omrežjih. Dobil je nekaj nalepk za spomin. Ostala sva v stiku. Čez dan je bilo okoli 40 °C. Temperatur sem se navadil, pomembno je pogosto pitje tekočine. Ker mi je sonce močno ožgalo zapestje, ki ni prekrito, sem si nadel ovratnik (buff), ki je rešil problem,« je zapisal na svoji FB strani, kjer je s sledilci deli pravo potopisno predavanje.
Četrti dan je dosegel najbolj zahodno točko celinske Evrope – Cabo da Roca. Portugalski klif z višino 140 metrov nad Atlantskim oceanom velja za kraj, kjer se zemlja konča in morje začne.
»Nihče ne more verjeti, da sem prišel iz Slovenije z motorjem. Vsi govorijo, kako je daleč. Kaj pa vem, če je, meni se ne zdi več tako …«
»Od jeze niti slikal nisem«
Po doseženi najbolj zahodni točki Evrope je Kotnik-Popotnik nadaljeval pot. Prevozil je Portugalsko po lokalnih cestah vse do mostu Guadiana International Bridge, ki je meja med Portugalsko in Španijo. Nadaljeval je proti pokrajini Andaluzija, ki je razdeljena na osem provinc.
»Glavnemu mestu Seville sem se izognil po hitri cesti. Na poti sem naletel na tablo, ki je prikazovala neko znamenitost. Na tabli so bili narisani kamni, kot nekakšen mini Stonehenge. Seveda sem moral iti pogledat. Cca. 20 minut vožnje po makadamu in še nekaj minut peš v polni opremi sem prispel do cilja, tam pa za ograjo dva kamna, ki stojita pokonci. Od jeze ju niti slikal nisem.«
Skok v Afriko
Pot je naslednji dan nadaljeval do najjužnejše točke evropske celine in s trajektom odplul v maroško mesto Tanger.
»Na trajektu sem uredil vse potrebno za vstop v Maroko. Zaradi dolge vrste sem vse stvari uredil malo pred prihodom na afriško celino. Tako ni bilo veliko pavze. Ko sem prišel čez, me je pes na carini podrobno prevohal, prav tako tudi moj motor. Psi so zagotovo dobro izurjeni, ampak ne tako dobro, da bi zavohali šnops, ki mi ga je pred odhodom podaril naš Janez Žuk. Sporočite mu, da ga je dobro zatesnil! Takoj sem povedal, da imam s seboj dron. Rekel sem, da sem seznanjen z njihovimi pravili. Pustil sem ga tam, vzel SD kartico (za vsak slučaj) in dobil papir, s katerim ga prevzamem nazaj, ko se bom vračal. V mestu Tanger je bila gneča in vožnja brez pravil. Policaji so me malo čudno gledali in mi nekaj kazali z rokami. V tisti gneči so bili na nujni vožnji. Za mano so prišli s sireno, jaz pa gledam v ogledala, kje hudiča so?! Oni pa v belem kombiju, brez nalepk, z majhnimi modrimi lučmi nad streho, ki jih komaj opaziš. Pot jim je odpiral policist na motorju, ki je bil bolj viden. Na cesti je ogromno prenaloženih kamionov. Veliko jih je parkiranih tudi ob cesti in so močno nagnjeni na stran zaradi praznih in počenih gum.«
Sledila je še vožnja do Rabata. »Revna mesta, onesnažena, smeti so vsepovsod, ceste dokaj dobre. Neoznačeni ležeči policaji, preko katerih kar poletiš, želodec pa ti zabije do trtice. Tak je občutek. Dolge, neskončne ravnice, ob cestah osli, ki se pasejo med smetmi. Veliko ljudi uporablja osle za osebni prevoz. Seveda se najde kar nekaj golf dvojk, ki so ponavadi na zadnjem steklu polimani z Volkswagnovo nalepko, da se ga slučajno ne zamenja s kakšnim drugim avtom.«
Neprijazne opice in puščava
Potem se je začel vzpenjati proti slapovom Ouzoud. Do tja vodi ovinkasta cesta, ki je potrebna previdnosti, saj so nekateri ovinki nezavarovani (brez ograje), kar pomeni, da te napaka z neprilagojeno hitrostjo zagotovo stane življenja. »Slapovi merijo v višino približno 110 metrov in so najvišji slapovi v Maroku ter v Severni Afriki. Od najbližjega naseljenega mesta so oddaljeni vsaj 50 km. Slap je skrit v gozdu, kjer mu vladajo opice, ki niso prav nič prijazne.«
Nič prijazen pa ni bil niti dogodek v puščavi Merzouga.. Pot v puščavo so mu odsvetovali, a vsi vemo, kaj je ribniška trma. »Bilo je res vroče, zato se nisem dolgo zadrževal tam. Hotel sem le malo zapeljati na pesek, a globoko v sebi sem vedel, da ni pametno. Ampak sem vseeno probal! Da bo lepša slika! Mojo nespametno potezo sta rešila dva fanta z avtomobilom 4×4, ki sta me potegnila ven. Brez njune pomoči bi bil verjetno še vedno tam. Pesek je bil res vroč! Potem pa vidim ljudi, ki plačajo, da te v pesek zakopljejo za par minut. Verjetno kakšna zdravilna terapija. Nisem se pozanimal niti nisem razmišljal o tem,« je sledilce ponovno nasmejal Samo.
Počasi je Ribničan že obračal proti domačemu kraju. Dvanajsti dan poti je bil iz Gibraltarja že na poti do Valencije, nato pa je nadaljeval pot proti Barceloni. »Spet potiho razmišljam … Ali se spustim v center ali ne? Ostal mi je grenak priokus od prejšnjega dne. Obiskal jo bom zagotovo enkrat, vendar ne v taki vročini in ne z motorjem v motoristični opremi.«
Nato je nadaljeval pot proti Franciji. Kotnik-Popotnika je med potjo mamila Azurna obala, nato je nadaljeval pot proti Genovi. »Po lepi, ovinkasti cesti sem se vzpenjal iz Genove v hribe in prišel do kampa, ki je čisto na samem. V bistvu je to velika kmetija, urejena za kampiranje.«
Tam si je nabral moči za pot domov, kjer so ga že vsi nestrpno pričakovali. Pred Rokodelski center Ribnica, kjer se je pot začela in končala, je prispel včeraj ob 18. uri.
Avtoceste, zaprašene poti, kampe in vročino je danes že zamenjala mirna domača dolina, a verjamemo, da Kotnik-Popotnik že nekje v mislih načrtuje naslednjo pot.