90-letni Jože Marolt iz Gorenjih Podpoljan je med rojstnodnevnim slavjem in v pričakovanju obiska nečaka misijonarja Pedra Opeke (njegova mama je bila poročena v Malo Slevico pri Velikih Laščah) v krogu družine odstiral tančice svojega življenja. Misli in dogodke je s pomočjo vnukinje in soproge Cvetke strnil v pisano besedo.
Številni člani družine, zbrani na družinskem slavju, so slavljenca ponosno opazovali, ko je kazal družinsko drevo življenja in prvo Maroltovo korenino – Matijo iz leta 1705. Dan pred praznovanjem je družinsko drevo pokazal tudi vaščanom, ki so mu prišli postaviti mlaj.
»Starša sta se poročila leta 1920, jaz sem se kot deseti izmed 12 otrok rodil leta 1933. Otroštvo smo preživeli v pomanjkanju vsega in v veri, da bo nekoč bolje,« se spominja Jože. In tudi časov, ko je poleti kolovratil oblečen v krilo in bosonog, pozimi pa si sposojal obutev.
Spominja se tudi obiskovanja šole med italijansko okupacijo, v Velikih Laščah in kasneje na Velikih Poljanah.
Zapela sta partizanski in naredila razred
»Učiteljica, ki je opravila trimesečni tečaj, naju je zatožila ravnatelju (nadzorniku), da nisva opravila nalog in da bova zaostala. Pa je to res, naju je vprašal? Veste, morava veliko delati doma in ni časa za učenje, sva mu odgovorila. No, v redu. Znata pa kaj zapeti? Takoj sem z vsem glasom začel: “Gremo v partizane med junake zbrane …” Sosed je nadaljeval: “Hej, mašinca, zagodi, naj odmeva povsod …” Fantje, odlični ste, odlični ste, nam je zaploskal. Sosed ni dal miru in je rekel: “Veste, ta tovarišica tega ne zna peti.” Pa res ne znaš, jo je vprašal. Pritrdila mu je. On pa ji je odgovoril, da bo morala še v šolo, midva pa sva že naredila razred,« se je Jožetu zasmejalo po skoraj 80 letih.
»Hvala bogu, da smo bili otroci in da nismo dojeli vsega trpljenja, ki ga prinaša vojna oziroma okupacija,« pravi. V spominu so mu za večno ostale okoliške vasi, ki jih je zajel ogenj. In tudi leto 1942, ko je prišla zgodaj zjutraj soseda povedati, da bodo požgali tudi njihovo vas. Rešil jih je graščak Kozler, ki je imel povezave z italijanskim poveljnikom. V zahvalo, ker v vojni ni nihče padel in ker so hiše ostale cele, so se štirje gospodarji dogovorili in postavili kapelico Metri Božji, ki tam še danes stoji.
Oče je bil strog, pravičen, pogumen in odločen
Skozi vas so šle razne vojske; na vrata Maroltovih so pogosto trkali partizani in domobranci. Malo so posedeli, popili žganje in odšli, on pa je od njih izvedel vse. Da tu nikoli ni počila puška, je zasluge nosil Jožetov oče. Strog, pravičen, pogumen, odločen in moder mož je bil. Lahko bi rekli tudi svetovljan, saj je govoril pet tujih jezikov. Deset let je bil v Ameriki, med vojno je štiri leta preživel v ujetništvu v Franciji, iz katerega se je vrnil leta 1947. Po vojni je znal za mizo posaditi ideološko popolnoma različne ljudi, tudi občinske može, ki so bili komunisti in cerkvene dostojanstvenike. Mamo so leta 1945 odpeljali v zapore v Ljubljano in jo po enem mesecu spustili. Otroci so trpeli. Oče je prišel iz ujetništva leta 1947. V vasi in pri hiši je nastalo nepopisno veselje.
Sultan se je vrnil sam
Vprašal je, ali je Sultan – mislil je na psa – še vedno pri hiši. Stric France je šel po psa, ta pa je stekel do hiše in od veselja skočil očetu na mizo, ga objel s tacami. Ko so se odpravljali na Koroško, jih je Sultan spremljal do Ljubelja. »Ata ga je nato nagnal nazaj domov. Po 14 dneh je Sultan prišel nazaj,« je Jože zapisal v spomine. S 15 leti je odšel v brigado, leta 1958 pa v vojsko. V tistem času se je rodila ljubezen s Cvetko. V vasi in okolici je bilo več deklet kot fantov.
Bilo je tako: »Aprila 1953 smo šli s sosedom, ki je bil moj birmanski boter, v Gregorsko vas po šnops za očka. Tam je bilo lepo, korajžno dekle, ki naju je takoj postreglo. Sosed je rekel: ‘Jože, ta pa bi bila zate.’ Bila je ljubezen na prvi pogled, ki je trajala skoraj 70 let,« se Jožetu nekoliko orosijo oči.
Ko je Cvetki hodil v vas
Z mamo sta bila prijatelja, njej je povedal vse. Očka je za Cvetko izvedel od harmonikaša v ortneški gostilni. Te novice je bil zelo vesel, Jože pa še bolj. Cvetki je izbral kolavdrico, ki je bila velika, zelene barve, in ji jo je takoj pripel. Dekleta, ki so jo poznala, so ji zavidala. Šla sta na okoliške dramske igre in veselice. Tudi čez dan je šel do nje. Ko je posijalo fantovsko sonce (luna), je prišel pod okno svoje ljubice in v okno vrgel kamenček. Cvetka se je prebudila in mu odprla okence, on pa je postavil lojtrnico in na skrivaj prišel do nje. Dolgo v noč sta se pogovarjala, ura je odbila polnoč, in še vedno sta se objemala in poljubljala. Cvetka je skrbela, da ne bo naslednji dan preutrujen. »Jože, pojdi domov, jutri je nov dan in bo treba delati,« mu je dejala. On pa: »Oh, kako je bilo luštno pri njej. Ko sem pospravil lojtrnice, sem od veselja na ves glas zavriskal v temno noč in odšel domov.« Jožeta je kmalu klicala domovina. Vojaščino je služil na Jahorini. Pod komando je imel dvajset vojakov. Spoštovali so ga. Ko je slekel vojaški suknjič, je leta 1953 stopil pred oltar, v zakonu se jima je rodilo pet otrok.
Ob slovesu sta se držala za roko
Drug drugega sta neskončno spoštovala, vse do julija lani, ko se je Cvetka poslovila. Človek misli in računa, bog pa obrne in je vse drugače. V dnevih preden je odšla v večnost so bile njene molitve ravno litanije Matere Božje, ki jih je znala na pamet. V zadnjih izdihljajih jo je Jože, pri njej je bil sam, držal za roke. Tako sta se dogovorila. Kmalu so prišli domači in začeli jokati. Pa jim rekel: »Prosim vas, hudo je, a ne jokajte. Jo bomo prebudili. Ob smrti prestopiš v večnost, tam ni bolezni in gorja.«
Mladim moraš zaupati
Kot skrben gospodar in mož, ki je dobro vedel, kdaj je treba vajeti prepustiti mlajšim, je Jože kmetijo predal sinu Jožetu. On pa jo bo svojemu sinu Roku. Tako se ustvarja medgeneracijska družinska harmonija, ki daje veljavnost in moč mladim, na katerih od nekdaj svet stoji. O domači vasi pa Jože razmišlja takole: »Kako smo bili nekoč veseli, složni in eni drugemu pomagali. In se skupaj veselili. Hiše so bile majhne, lesene. Vsi smo bili zadovoljni. Danes je vse drugače; prijateljstvo je šlo v pozabo, zadovoljstvo, poštenje in pridnost ter vera umirajo, hribček nad vasjo se niža in se bo pogreznil v večnost, če ne boste verovali v Boga in Marijo, našo nebeško mater. Zapomnite si to.«
(mgć)