Aktualni podatki iz DSO Kočevje kažejo, da je v času epidemijo za koronavirusom obolela približno polovica vseh zaposlenih, od 104-ih zaposlenih jih je izkušnjo z virusom doživelo 45. Na delo se je že vrnilo 35 zaposlenih, trenutno pa jih 10 še preboleva in so v izolaciji.
Višji delež obolelih pa je zaznati pri stanovalcih. Pri večini so odkrili prisotnost koronavirusa; od 155-ih je bilo kar 126 okuženih. Od začetka epidemije je umrlo 15 stanovalcev, 26 jih je trenutno še okuženih.
Kljub vsemu se stanje v DSO počasi izboljšuje in vrača v normalne tirnice. V tem tednu so zaposleni, ki oskrbujejo stanovalce v beli coni, odvrgli »marsovska« oblačila in delo opravljajo v običajnih delovnih oblekah. Prav tako pa se tudi stanovalci v beli coni med seboj lahko družijo.
Stanovalec DSO deli svojo izkušnjo
Nihče si pravzaprav ne predstavlja, kako celotno situacijo doživljajo starostniki v domovih za starejše. Stanovalec DSO Kočevje g. Boris Anton Weiss je delil svoj pogled na bivanje v domu v teh težkih časih, s pomočjo katerega si lahko lažje predstavljamo, v kakšno situacijo so starostniki v teh dneh (bili) postavljeni. Njegov zapis delimo v nadaljevanju:
»Lepo je biti vsaj malo zdrav! Še bolj če si vsaj malo »mlad«, pa tudi če matematika govori drugače. Lepo je biti »fraj« – neomejen v gibanju. Hudo pa je ko prideš v situacijo, da se vse to omeji ali izgubi, se najdeš v izolaciji, a še hujše če »uloviš« kakšen virus. Tako ti je tukaj, ko se najdeš, po potrebnem za pogoje življenja v starih in po malo ali več nespretnih življenjskih potrebah, v domu za starejše osebe in to še posebej v stanju, ko je društvo v epidemiji.
En pogled iz znotraj. Izolacijo verjetno težko doživlja vsak oskrbovanec na svoj različen način. Osebno nisem osebno preveč obremenjen takšnim statusom. Verjetno to zaradi tega, ker sem v svojem življenje enkrat že doživel to izkušnjo. To pa je bilo davno za časa druge svetovne vojne, ko sem bil prisilno priveden v »izolacijo« – v italijanski zapor v takratnem Auerspergovem gradu v Kočevju, kjer so bile zaporske celice v kletnih prostorih.
Vsekakor je nemogoče primerjati to z sedanjo izolacijo v Domu starejših občanov Kočevje. Res je, da smo »privezani« za svojo sobo. Vendar skrb, ki jo izvaja osebje Doma, vsaj kakor jo jaz to doživljam, ta občutek »izolacije« izgubljam. Tudi TV aparat v sobi olajšuje to tegobo.
Poleg skrbi glede higiene, prehrane, ki je po mojem okusu zelo dobra, tukaj je stalna skrb za zdravstveno stanje posameznika. To se ogleda v stalni prisotnosti zdravnice, medicinske sestre, in osebja, ki vzdržuje čistočo. Občutna je skrb vodstva doma, ki, sedaj sicer v omejeni meri, da animira oskrbovance v raznih aktivnostih.
Za odklanjanje psihoze slabega občutka o izoliranosti, vsaj kakor to osebno doživljam, je zelo pomembno, da imaš občutek, da ti je tukaj stalno »pri roki« zdravnica, medicinsko osebje in skrb vodstva Doma. Včasih tudi ponoči obišče oskrbovanca v sobi. Nismo sami, nekje daleč na vasi, daleč od zdravnika; če moram priti, na primer, iz vasi (Predgrad), daleč od Kočevja, kakih 30 km, odvisen od prevoza, takrat je neprijetna pomisel o trenutni izoliranosti, popolnoma odvečna. Pomembno pa je, kako si organizirati ta čas, dokler traja sedanja izolacija.
Ustanova kot je Dom za ostarele osebe je posebno občutljiva, ker je njegovo delo predvsem delo z človekom, skrb za ostarele in invalidne osebe. Ko gledam delo, ki ga izvaja vodstvo uprave in »tehniški« del Doma, a posebej pa zdravstvenega osebja, ki skrbi za oskrbovance, je očitno, da je to zelo odgovorno in naporno, ker je povezano z obstojem življenja človeka.
V času trajanja epidemije je to delo še bolj zelo odgovorno in naporno. Medicinske sestre skrbijo za zdravila za vsakega oskrbovanca redno. V normalnih pogojih precej oskrbovancev jedo v jedilnici. V času epidemije pa raznašajo hrano vsakemu posamezniku u njegovo sobo. Mnogim, ki niso sposobni da sami pojedo, jih one hranijo in podobno. In to ves čas opremljene v osebne varovalne obleke (»skafandrih«). Zaradi okuženja posameznih medicinskih sester oz. tehnikov, mnogi od njih so pa prisiljeni, da delajo včasih tudi po 14 ur na dan, kar pa to tudi občutijo.
Postavlja se vprašanje, ali je to osebje, posebno medicinske sestre oz. tehniki, ki izvajajo zelo odgovorno delo, tudi enako odgovorno nagrajeno. Njihovo naporno in zelo odgovorno delo, še posebej v pogojih dela v času epidemije, bi zaslužilo nagrajevanje podobno kakšnim svetovalcem« predsednika vlade ali države, ki sigurno ne podležejo takih odgovornosti do človeka, kot medicinsko osebje.«
M.K.