Življenje Vida Ožbolta iz Kočevja je že od malih nog prepleteno z notnim črtovjem, čeprav ne izhaja iz glasbene družine. Vse se je začelo z željo, da bi igral kontrabas. V glasbeni šoli je zato najprej poprijel za violončelo, z namenom, da bi prišel do svoje želje. Glasba ni ostala le njegova obšolska dejavnost, šolanje je nadaljeval na Konservatoriju za in balet Ljubljana in danes vstopa v tretji letnik dodiplomskega študija na Mozarteumu v Salzburgu. Salzburg je mesto glasbe in Vid Ožbolt je ime, ki v svetu glasbe ne bo ostalo preslišano.
»Definitivno nisem nikoli mislil, da se bom z glasbo profesionalno ukvarjal. Ko se je bližal čas odločitve, katero smer bom izbral, sem se začel nagibati h glasbi, saj mi je z violončelom kar šlo. Takrat sem se veliko ukvarjal še z likovno umetnostjo, ampak sem se ob sprejemu na Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana odločil za glasbeno smer. Navdušenje je najverjetneje prišlo iz igranja v orkestru, ne pa od nekih profesionalnih vzornikov. Podpora bližnjih je od nekdaj prisotna, je pa težko razumeti življenje glasbenika, če nisi glasbenik,« je uvodoma iskren mladenič.
Očitno je, da se je že kot otrok iskreno in s srcem ukvarjal z glasbo, da glasbena šola ni bila želja staršev. Z glasno se je ukvarjal tudi, ko je zapustil učilnico, spogledovati se je začel tudi s kompozicijo.
»Kompozicije sem se v resnici počasi dotikal že pred srednjo šolo. Šlo je bolj za neke poizkuse orkestracij, niso pa to bile skladbe, s katerimi bi šel v javnost. Potem v srednji šoli sem se začel s tem področjem bolj resno ukvarjati, čeprav je bilo to ob že tako polnem urniku zahtevno in neka povsem nova smer, v kateri sploh še nisem bil uveljavljen. Ponosen – verjetno na to, da sem si se upal preizkusiti v tej smeri in da nisem odnehal.«
Čeprav se trudi, da tako ne bi bilo, je komponiranje vseeno odvisno od razpoloženja in dogajanja v življenju.
»Primerjati z vadbo instrumenta ne moremo, pri instrumentu pač zvadiš, not pa ne moreš kar pisati vsakič isto. Se pa lahko prisiliš do neke mere, in včasih potem steče. Pri meni je na srečo tako, da lahko delam v različnih pogojih, nekdo pa morda potrebuje neko rutino, da lahko normalno deluje.
Začnem z neko idejo, nekim vzgibom, naročilom, vabilom k sodelovanju, ki poda osnovni okvir (zasedba, trajanje skladbe, rok za oddajo). Včasih pa se zgodi, da imam popolnoma proste roke in vse izberem sam. Takrat se lotim tistega, česar si želim in česar še nisem poskusil. Nerad stagniram na skladbah iste zasedbe ali dolžine.«
Njegovo življenje je trenutno razpeto med Avstrijo in Slovenijo. Oktobra vstopa v tretji dodiplomskega študija na Mozarteumu v Salzburgu. Dodiplomski študij je tam štirileten, nato pa sledita dve leti podiplomskega študija. »Tam je urnik v primerjavi z ljubljanskim Konservatorijem izjemno prazen, kar je tudi dobro, ker imam čas za delo na skladbah. Težko rečem, kaj je praksa pri skladateljih, pač pisanje not, to pa počnemo doma in ne na univerzi. Predvsem se ukvarjamo s teorijo glasbe. Pod to spada glasbeni stavek, solfeggio, pouk o instrumentih, orkestracija, analiza glasbenih del ipd. To so skupni predmeti. Potem pa imamo individualni pouk z mentorjem, ki je osredotočen na individualno delo, torej skladbe študenta. Kar se še prakse tiče, je to obvezen pouk klavirja. Trikrat v času študija imamo priložnost napisati skladbe. Za njivo izvedbo univerza najame profesionalne ansamble za novo glasbo. Z ansambli potem sodelujemo v obliki priprave na koncert,« svoj študij opiše sogovornik.
Trenutno so vse moči uperjene v premiero prve (komorne) opere, ki se bo odvila septembra v Ljubljani. Kasneje si želi delati v smeri glasbenega gledališča, zanimajo ga tudi večje zasedbe, orkestri in samospev.
»Čaka me tudi veliko dela, da zbistrim svoj glasbeni jezik. Seveda moram končati študij in potem najti vir prihodka, ampak to se mi še zdi odvisno od uspeha v študentskih letih. Verjetno bo nuja tudi poučevanje,« a kam ga bo zaneslo, Vid ne načrtuje preveč.
Sogovornik prizna, da v domačem kraju ni prevelikega posluha za klasično glasbo. »Kar pa je povsem razumljivo, saj je tudi populacija toliko manjša. Že recimo nekateri koncerti v Ljubljani se težko napolnijo, s tem, da tja hodijo ljudje iz cele Slovenije,« doda, da je morda tako tudi prav. Vsiljevanje glasbe se mu ne zdi smiselno, ker klasična glasba pač ni za vsaka ušesa.