Sofija Matijević iz Turjaškega naselja v Kočevju že tretje desetletje navdušuje s paleto velikonočnih pisanic. Pred 14 leti je šla nekoliko dlje. Iz jajčnih lupin se je lotila izdelave manjšega velikonočnega jajca, ki ga je prvič razstavila v tamkajšnjem Likovnem salonu jeseni. Z leti je malček postajal vse težji, zdaj pa so megapisanici natehtali 100 kilogramov, pet več kot lani v tem času. Za njegovo izdelavo je porabila lupine kar 16.000 jajc. Sofija ustvarja skozi vse leto, kadar začuti, da je za to najbolj primeren čas, pogosto tudi ponoči. Lupinice na kuhinjski mizi mojstrsko lepi na papir, ki mu trdnost dajeta lak razredčen z vodo in silikon.
Nič se ne da na silo. »Le takrat, ko te prevzame božja naklonjenost, si lahko povsem sproščeno ustvarjalen. Včasih po deset minut, so pa tudi dnevi, ko mi več ur švigne kot preblisk,« življenjske izkušnje priporoča tudi drugim. Začetkov zgodbe o jajcu, ki naj bi bilo velikosti neke druge vrste ptice, se takole spominja: »Želja mi je bila, da bi bilo velikonočno jajce podobno nojevemu. A je šel ‘projekt’ svojo pot, saj nisem imela biti od koga poučena. Laik pač. Pravi, da je jajce kot revež. Iz njega se da narediti vse.« Osveži spomin razstave izpred nekaj let, ko so otroci stoje občudovali njeno stvaritev. Bolj sproščeno jim je dejala, da če bi kure vedele, kaj ona vse počne iz jajc, jih ne bi nikoli nesle. Bila je nemalo presenečena z ugotovitvijo osemletne deklice: »Teta, če bi ni naše kure vedele za to, bi nesle pet jajc na dan.«
»Sliši se veliko. A jih ni bilo težko zbrati, saj so mi ves čas stale ob strani na začetku dobrosrčna Branka, kasneje Majda, ki mi jih je največ prinesla, in Milica, veliko jih imam svojih,« je Sofija razlagala sosedi. Pred korono so jajce ob pomoči štirih možakarjev še lahko previdno, da ga ne bi poškodovali, iz kleti na vozičku prinesli v avtomobil in ga večkrat odpeljali na razstavo, prej pa po ozkih stopnicah v stanovanje v četrto nadstropje, da ga je oblikovala naprej. Po tem pa ne več. Od takrat je na »delovnem mestu« v kletnih prostorih.
Se je magična stotica ustavila, ali Sofija še tako neutrudno vleče podiranju lastnega rekorda? »Gledam ga in sama ne vem, kaj bom rekla. Imam lupine, željo tudi. Mogoče bo šlo, mogoče ne. Kar bo pa bo, recimo,« odgovori in pove, da ji ni znano, da bi pri nas in tudi širše v Evropi, še kdo »zidal« tako veliko jajce, ki bi bilo »pri 14 letih težko sto kilogramov«.
Jezus in Marija, pomagajta nam
Sofiji tudi letos ideje kar mrgolijo, ko se je v pričakovanju Jezusovega vstajanja lotila številnih poslikav tudi na navdanih jajcih. Pokaže jagenjčka in nadpis “Jezus in Marija, pomagajta nam”. Pravi, da sta ji pomagala, da ji je uspelo to narediti. »Zadnjič sem ga podarila bolnemu moškemu. Upam, da je začutil moj namen, sporočilo velike noči.«
Ljubezen do božjega otroka, odrešitelja sveta, je prepoznavna tudi na njenih drugih stvaritvah, ki jih ročno oblikuje. Praznični motivi žarijo na pisanih prtih, čipkah, poslikavah na steklu in na drugih materialih, pri čemer ji veliko pomaga tudi mož Ivo. »Ko ustvarjam, je sicer srčno tiho, me z nasmeškom gleda in si bržkone misli, ampak mi na upa reči: ‘Pa ti nisi normalna.’ In ravno ta njegova drža mi daje neko moč: Zadnjič sem to veliko jajce sama obračala. Ne vem, kje sem jo dobila.« se sprašuje Sofija.
Zahvala vnukov za jajca podarjena staršem
Poleg jajca orjaka počasi raste še eno jajce, trenutno tehta okoli 25 kilogramov v Kočevju, v rojstnem kraju pri Županji, na Hrvaškem, pa 65 kilogramov. Pa še na nekaj je Sofija zelo ponosna: njenega velikana in pisanico je slovenska pošta leta 2018 uvrstila na poštno znamko. Storila je vse, da bi stekel postopek uvrstitve kočevskega orjaka v Guinnessovo knjigo rekordov, a ji je toga birokracija vzela preveč časa in živcev, verjetno bi ji v nadaljevanju tudi denarja. »Večkrat me nagovorijo starši otrok, ki se mi zahvalijo za praznična darila, pogosto so to pisanice, ki sem jih podarila v času, ko so bili oni otroci,« Sofiji najbolj odtehtajo zahvale preprostih ljudi, ki cenijo njeno delo.
(mgć)