V naših krajih smo vajeni neverjetnih podvigov prostovoljnih gasilcev, gorskega reševanja pač ne. Pa vendarle je v soboto, 21. 1. zgodaj popoldne stekla obsežna reševalna akcija dveh mladih obnemoglih planincev s Ptuja, ki sta ostala na vrhu Goteniškega Snežnika. Eden od njiju se je želel preobuti, a razmere na skoraj 1.300 m tega niso dopustile. Čevelj je zmrznil in rešitev je bila le še klic v sili, ob čemer je bila aktivirana GRS Ljubljana in helikopter SV skupaj z združeno HNMP – GRS ekipo.
Helikopter je v Litiji na krov sprejel reševalca letalca, Jožeta Celestino, s katerim sem se po uspešno zaključeni reševalni akciji pogovarjala o poteku dogodkov. Nekaj vprašanj sem namenila tudi reševalcu na turnih smučeh, Žigi Ašiču ter herojem dneva oziroma večera, voznikom motornih sani Gerdu Merharju, Petru Puclju, Roku Petku, Janezu Ilcu, Jožetu Klunu, Janiju Miheliču in Žanu Krajcu.
Jože Celestina, načelnik GRS Ljubljana, inštruktor, ter reševalec letalec – vse to delo opravlja prostovoljno, sicer pa je zaposlen na Policiji kot forenzik za preiskovanje požarov. Od leta 2002, odkar je gorski reševalec, je za njim mnogo reševalnih akcij, še posebej veliko se jih odvije pri dežuranju v helikopterski ekipi na Brniku. Lahko tudi preko 5 dnevno!
Kljub temu, da ne živimo v bližini gora, ste bili poklicani na pomoč onemoglima pohodnikoma. Za nami, vaščani Grčaric, je zagotovo zelo posebna reševalna akcija, za vas pa verjetno tudi …
Ja, moram priznati, da je bila tudi za nas to ena težjih akcij oz. reševanj. Vremenske razmere so bile zelo neugodne. Zaradi hitrejšega in lažjega poteka reševalne akcije smo aktivirali helikopter, da bi z njim poskusili priti do … ne morem reči ponesrečencev, ampak do dveh pohodnikov, ki sta bila v stiski. Nista se mogla vrniti v dolino, ker je imel eden izmed njiju probleme z ozeblinami. Žal pa je helikoptersko reševanje onemogočila megla in močno sneženje ter posledično slaba vidljivost, tako da je bilo reševanje s helikopterjem odpoklicano. Odložil me je v Gotenici, kjer smo nadaljevali s klasičnem reševanjem.
Kako je potekalo delo po tem, ko vas je helikopter odložil v Gotenici?
V Gotenici sem počakal kolege, ki so šli iz Ljubljane z avtomobili, aktivirana je bila cela dežurna reševalna postaja. Skupaj nas je bilo 13. V Gotenici je sledil hitri brifing, iz katerih smeri se bomo začeli vzpenjati proti vrhu. Dva sta se javila, da gresta na vrh s turnimi smučmi, ostali pa smo v vmesnem času preko PP Ribnica prišli do kontaktov rekreativnih motornih sankačev, domačinov.Zaprosili smo jih za pomoč in naj povem, da so nam bili takoj pripravljeni pomagati, za kar smo jim zelo, zelo hvaležni. Oni so nam na ta način skrajšali reševanje za več ur. In raje ne razmišljam, kaj bi bilo v tem času s planincema …
Huh, situacija je bila že skrajno resna …
Seveda, že dan je bil za njiju dva zelo dolg (op. a. v dolino so ponesrečenca pripeljali pozno zvečer). Ne vem, ne želim razmišljati o tem, Bog ne daj, nisem prepričan, če bi dočakala jutro. Res nisem prepričan.
Kakšna je bila reakcija obeh fantov, ko sta vas zagledala?
Saj sploh ne vem, kdo je bil bolj vesel – onadva ali mi, ko smo videli, da sta kar v redu, predvsem pa pri zavesti. Bila sta vidno zelo, zelo utrujena. Res, veselje, da sta z našo podporo sestopala peš. V kolikor tega ne bi bila sposobna, bi se akcija zavlekla do jutra ali dlje.
Sestop z vrha do sani je torej bil lažji, ker sta fanta sodelovala. Kaj pa čakajoči sankači?
Ko smo le uspeli, sploh ne vem natanko po kolikem času, priti do sani, so nas bili tudi sankači veseli. Srečno smo s planincema prispeli do Grčaric, kjer smo fanta predali v oskrbo NMP. Oskrbljena sta bila v gasilnem domu in kasneje odpeljana v UKC Ljubljana.
Fantje sankači, ste junaki reševanja. Reševalci so vam zelo hvaležni. Kako se je slišal klic za pomoč?
Klical nas je policist s PP Ribnica. Sprva smo mislili, da gre za šalo, a ni bilo tako. Seveda ni bilo oklevanja. Iz rekreativne vožnje smo se podali na pomoč reševalcem, da čim prej pridejo do obeh planincev. Vmes je stekla tudi akcija dostave govoriva za sani. Trudili smo se priti čim prej, čim višje. Potem smo čakali …
Kako je bilo čakati v takšnih razmerah … mraz, sneg, tema …
Ni nam bilo vseeno, ko sta minili dve uri, odkar smo odložili reševalce. Tudi nas je zeblo, a je nekako minilo. Megla, sneg, tema. Komaj smo videli pred sabo. Ko so prispeli, so mi na sani naložili enega od planincev, kolegu drugega. Zares sta bila utrujena. Ampak, vsaj lahko sta sedela, se naslanjala na nas. Ne vem kako bi šlo, če ne bi bila sposobna sesti na sani …
G. Celestina je še opozoril vse, ki se odpravljajo v znano ali neznano kljub slabim vremenskim napovedim z besedami, da je bistveno, da znamo biti kritični sami do sebe. Namreč, če nismo samokritični, potem se lahko precenimo, se spustimo v situacijo, ki je za nas prehuda. »V času interneta in vseh informacij, ki jih najdemo na spletu, deluje vse lahko, vse dosegljivo in s tem izgubimo občutek, česa smo zmožni in česa ne,« še doda.
Gasilni dom je tistega večera za nekaj časa postal mini ambulanta in hkrati okrepčevalnica z govejo juho, čajem in kmečkim narezkom za vse udeležene.
Niti čakanje v gasilnem domu na vse udeležene in priprava hrane ter gretje dek okoli peči ni bilo enostavno, saj niso vedeli, v kakšnem stanju bosta planinca prispela.
V akciji je sodelovalo 13 gorskih reševalcev s psičko Rino, 7 sankačev, 11 članov PGD Grčarice, 2 ekipi NMP iz Ribnice in Kočevja, policista iz PP Kočevje ter vadbenega centra Gotenica.
V zadnjih januarskih dneh sta se s pismom zahvale javila ponesrečena fanta, ki že okrevata doma. Ozebline pri enem so še prisotne in boleče, vendar, kot pravita, bo že minilo. Presrečna sta, ker sta živa in hvaležna vsem, ki so sodelovali pri reševanju.
V sodelovanju z Jano Šega, PGD Grčarice