E-UTRIP
FOTO: Boštjan Pucelj, Založba Goga.
Featured Kultura Umetnost

TADEJ GOLOB: »Po Jezeru mi je neka bralka rekla, da se v Bohinjskem jezeru ne bo več kopala«

Ravno pred novembrskim izidom nove knjige Koma, že pete iz serije kriminalk, si je Tadej Golob vzel čas tudi za nas. Pred leti je kralj kriminalk sodeloval tudi z našim časopisom in sicer je pripravljal osrednje intervjuje. Lani in letos si je njegove knjige izposodilo več kot 56 tisoč bralcev. Slovenijo je prevzel slog pisanja, ki se spogleduje s skandinavskim tipom romanov. S pisateljem smo se pogovarjali o njegovi nesreči in o tem, kako je slovenske turistične bisere spremenil v temačne kraje.

S pisanjem ste bili povezani še v času, ko niste bili avtor knjig. Koliko časa je v vas vrela želja, da napišete prvo knjigo? Ste dolgo razmišljali, ali sta navdih in odločitev prišla spontano?

Težko odgovorim. Prvo knjigo sem napisal leta 2000 (Z Everesta), potem, ko sem bil že kakšnih deset let novinar. Zdaj, ko pogledam nazaj, se mi zdi, da je ta želja »biti pisatelj« zmeraj tlela v meni, samo pravo priložnost je iskala. Ta je prišla, ko smo šli z Davom Karničarjem v Nepalj s ciljem omogočiti mu prvi smučarski spust z vrha sveta in je bilo treba o tem napisati knjigo. Takrat sem se oglasil: Jaz bi jo!

Vaše odmevne kriminalne zgodbe ste lokacijsko umestili tudi v priljubljene lokacije za turiste. Vam je kdo rekel, da na te lokacije ne gleda več z istimi očmi, kot pred prebrano knjigo?

Ja. Po Jezeru mi je neka bralka, redna obiskovalka Bohinja, rekla, da se nikoli več ne bo kopala v tem jezeru. Bi rekel, da sem imel z izbiro lokacije prvega knjižnega umora veliko sreče. Bohinj sem izbral zaradi praktičnih razlogov – ker je dolina z vseh strani razen z Bleda omejena in sem na ta način zožil seznam osumljencev, sem pa po televizijski seriji videl, kakšen učinek ima lepa narava v kriminalki. Lepota narave še poudari umazanost in grozljivost zločina.

Kako vam je bila všeč televizijska “različica”? Kako ste si zamišljali Tarasa Birso, je Sebastjan Cavazza dobra izbira? Ste pri izbiri igralcev sodelovali?

Sodeloval sem pri pisanju scenarija, ampak, ker sem imel takrat veliko dela s pisanjem Leninovega parka, ne toliko, kot bi si sam želel. In ko so na filmskem festivalu zavrteli prva dva dela, sem nervozno sedel v dvorani in čakal na prizor, ko bom zamižal in obupano dahnil: »Zaj*bali so.« In ker ga ni bilo, sem šel takoj naslednji dan v kino Komuna in si oba dela ogledal še enkrat, tokrat sproščeno. Podobno se mi je zgodilo že enkrat prej – ob ogledu filma V leru, pa nisem imel z njim nič. Tudi tega sem si ogledal dvakrat zapored, do zdaj pa že večkrat.

O igralcih smo se seveda pogovarjali in vsak je predlagal svoje favorite. Sebastjan Cavazza je bil tako zelo očitna izbira, da ga nihče niti ni predlagal v prvem krogu, šele kasneje. Zelo sem zadovoljen z njim, pa ne samo z njim, z vso ekipo. Zadnjič sem si v Mestnem gledališču ogledal dramo Bog masakra, v kateri so od štirih igralcev kar trije »moji«.

FOTO: Boštjan Pucelj, Založba Goga.

Kdaj najraje in najlažje pišete? Lahko pišete o umoru na lep sončen dan in ko ste dobre volje, ko je dan že kar preveč kičast? In pa… kakšen je potek pisanja vaših knjig? Naredite osnutek, se ga držite ali vas pelje navdih?

Najraje pišem ob slabem, deževnem ali meglenem vremenu, se pravi novembra in decembra. Potek dela je za vsako kriminalko rahlo drugačen, se je pa do zdaj izoblikovala osnovna metoda – idejo najprej razdelam v nekakšen načrt, osnutek, ki vsebuje 40 poglavij, kratke opise dogajanj v posameznih poglavjih. Potem se lotim dela in ta načrt prilagajam. Po navadi končam knjigo pri osnutku številka deset.

Ste tudi avtor številnih biografij, katera vas je do sedaj najbolj navdušila? Čigavo življenje je bilo res zanimivo? Kako zahtevno je opisovanje življenja nekoga drugega koliko avtorske svobode vam naročniki po navadi dovolijo? Čigavo življenje bi radi zapisali, če bi lahko izbirali kogarkoli?

Navdušila so me življenja vseh mojih biografirancev, sicer se pisanja o njih sploh ne bi lotil. Z vsemi tudi ohranjam stik. Tako sem pred kratkim srečal Milana Predana, bratranca Petra Vilfana, ki je zdaj veleposlanik v Skopju. Povabil me je na večerjo, ker sem predstavljal prevod Jezera v makedonščino, potem me je pa njegova žena, Darka Zvonar Predan, spomnila, da on nastopa v biografiji Petra Vilfana, in smo se fotografirali in sem poslali Petru SMS. Ali pa, na otvoritev letošnjega filmskega festivala v Portorožu sva z mojo Mojco pripeljala Mileno Zupančič, ki je prejela Badjurjevo nagrado. Skratka, vesel sem, da sem spoznal te ljudi in pisal o njih. Če bi lahko izbiral med življenji kogar koli, bi izbral koga od njih, najraje vse.

Če bi se kdaj odločili imeti svojo biografijo, bi bila to avtobiografija ali bi jo prepustili komu drugemu? Če, komu?

Delčke svojega življenja itak posojam junakom svojih knjig, nazadnje sem to storil v kriminalki, ki je izšla na začetku novembra, ko sem Tarasu Birsi »posodil« 21 svojih diagnoz po nesreči jeseni leta 2020. Kot pisatelj se držim pravila – čim slabše zame kot človeka, tem bolje zame kot pisatelja. Iz dolgočasnega življenja težko nastane zanimiva knjiga. Seveda ima to svoje meje, ampak dokler sem jaz tisti, ki nastrada kot človek, je to še znotraj okvirjev teh meja. Dvomim pa, da bi prenesel, da bi o meni pisal kdo drug. Že moji stavki se mi kdaj pa kdaj zazdijo ne dovolj dobri.

ml.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki