51-letna ženska se kar na enkrat ni znašla v lastnem stanovanju, izgubljala je spomin in postajala je sumničava. Njen govor je postajal nepovezan, začela je pozabljati imena. Ženska je okoli 55. leta umrla. To bolezensko stanje je leta 1907 opisal Alois Alzheimer.
Bolezen, ki jo je opisal, večinoma prizadene starejše. Primer ženske iz omenjenega primera je sicer redek, a bolezen se lahko pojavi tudi že pri 50-ih. Alzheimerjeva bolezen sicer predstavlja 60 % vseh demenc, navajajo v društvu Spominčica.
V možganih obolelih se kopičijo sinilne lehe in nevrofibrilarne pentlje in povzročajo odmiranje živčnih celic. Kako močno je odmiranje celic, priča podatek, da zdravi možgani tehtajo 1300 g, možgani obolelih pa 1000 g.
Zakaj pride to tega stanja, dognanj še ni. Je pa dokazana povezava med nezdravim življenjskim slogom in možganskimi poškodbami in nastankom bolezni.
Mnenja, ali so oblike Azheimerjeve bolezni dedne, se razlikujejo. Bolezen se začne z nedolžnimi motnjami spomina, kot so pozabljanje ključev, denarnice ipd. Od začetnih težav pa do smrti v povprečju mine od 10 do 15 let.
»V začetnem stadiju so bolniki še razmeroma urejeni, prevladujejo težave s pozabljivostjo, z zbranostjo, s slabšo časovno in krajevno orientacijo itn. Osebe ne sprejemajo bolezenskih težav. Čeprav imajo večje težave s spominom, jih zanikajo. Upirajo se vsaki spremembi, interesni krog se jim oži, sposobnost abstraktnega mišljenja in drugih višjih možganskih dejavnosti se manjša, osebnostne poteze se spremenijo. Kasneje se pogosto pojavljajo tudi zapleti osnovne bolezni, kot so vznemirjenost, halucinacije, delirantna stanja, značilni ponavljajoči zaposlitveni nemir in epileptični napadi. V zadnjem stadiju so bolniki povsem nebogljeni in v celoti odvisni od pomoči okolice, pri zagotavljanju osnovnih življenjskih funkcij in pri zagotavljanju varnosti,« navaja društvo Spominčica, društvo za pomoč obolelim za demenco in svojcem.
Življenje z osebo, ki jo je prizadela demenca, je zahtevno. Pogosto se domači, ki po možnosti še hodijo v službo, težko soočijo s stanjem, ki je prizadelo bodisi očeta ali mamo.
Zahtevno delo, ki zahteva nenehno izobraževanje
“Z demenco se v vseh domovih za starejše redno srečujemo, seveda je to posledica naraščanja števila starejših. Upoštevati moramo, da se je v zadnjih 20-ih letih zelo podaljšala življenjska doba. Ljudje smo vse bolj osveščeni, kajti bolezen je že dolgo med nami, a o njej se ni govorilo, saj so bili bolniki in njihovi bližnji negativno stigmatizirani,” pove Lidija Vardijan, direktorica Doma starejših občanov Kočevje.
Direktorica dodaja, da je delo z osebami z demenco zelo zahtevno in zahteva stalno izobraževanje. V DSO Kočevje z osebami z demenco dela tudi Tatjana Dulmin. »Jaz sem njihov kulturni animator, vsak dan dve uri na dan preživim z osebami z demenco. Začnemo takoj po zajtrku od 9. do 11. ure. Sicer koncentracija po 45-ih minutah začne padati, se pa trudimo početi različne stvari, da jo vzdržujemo.«
Večina starostnikov je v dom prišla ravno zaradi demence. »Delo je zelo zahtevno, vsak posameznik je drugačen in vsak potrebuje svojo pozornost. Razpoloženje se jim lahko spremeni v zelo kratkem času. Nekaj se spomnijo in se njihovo obnašanje lahko popolnoma spremeni. Vračajo se v preteklost, v čas, ko so še imeli mamo. Ko so še imeli stare starše, vračajo se v šolo,« doda Tatjana Dulmin. Pove mi, da se je ravno vrnila iz sprehoda z gospo, ki je iskala svojo mamo. »Takrat sprejmeš igro. Prilagodimo se vsakemu posamezniku. In če on želi poiskati mamo, ga primeš pod roko in gresta iskati mamo. Ne zanikamo in ne dopovedujemo, saj s tem ne dosežemo čisto nič. Če bi na primer jaz zdaj razlagala, da mame ni, da je že recimo 30 let pokojna, bi jo znervirala, razžalostila.«
Radi imajo stare pregovore, ki se jih zelo dobro spomnijo
Terapevtka mi pokaže urnik dejavnosti, ki jih opravljajo z osebami z demenco. Ravno v času našega obiska so imeli na obisku Tačke pomagačke, terapevtske pse, ki so prinesli veliko veselja.
»Radi se tudi pogovarjajo o starih časih. O tem, kaj so mame kuhale, ko so bili majhni in kako so živeli. Uvodoma preberem kakšno zgodbo. Potem pa zbiramo kakšne starinske besede. Radi imajo stare pregovore, ki se jih zelo dobro spomnijo,« pove Dulminova in doda, da so jim novitete precej tuje. Pripovedujejo jim tudi kakšne novejše zgodbe, o sodobnih časih, ki pa jih ne zanimajo preveč.
Svojci včasih od ostarele, dementne osebe pričakujejo preveč, opazuje sogovornica. Sama ima očeta, ki trpi za demenco, zato stisko obolelih in njihovih bližnjih še toliko bolj razume. Težko se je sprijazniti, ko mama v lastnem sinu vidi svojega pokojnega brata.
Prebivalstvo se stara, zato bo primerov demence vse več. A strokovnjaki opozarjajo, da pozabljanje ni del starosti. Če so možgani zdravi, lahko spomin in miselni procesi delujejo dolgo v starost. Večji problem kot starost je življenjski slog, ki bo enkrat terjal svoj davek. Danes je na svetu 47 milijonov dementnih ljudi, od tega pri nas 32.000. Številka naj bi se po napovedih strokovnjakov do leta 2050 podvojila.
ml.