(objavil Anton Skubic, v Slovencu 21.7.1936)
Danes poteka sto let, ko je Ribnico obiskala strahotna šiba božja. Dne 11. julija 1836 je zanesel neki Matija Kump iz Poljanic h. št. 11 na Kočevskem v Ribnico kolero. Iz Ljubljane grede je prenočil v Ribnici h. št. 86 „ pri Slemencu “. Drugi dan je hotel nadaljevati pot proti domu, pa je v Hrovači h. št. 29 obležal in umrl za kolero dne 12. julija 1836. Takoj naslednji dan 13. julija je že umrl Slemenčev sin Jakob Češarek, samski krojač. Sploh je bila ta hiša najbolj prizadeta, ker je v nji pomrlo sedem ljudi: stari oče Jože, dne 21. julija, mlada gospodinja, dne 24. julija, omenjeni krojač, dve dekli in ena gostija; prvih šest v desetih dneh, zadnja pa teden pozneje, tako da je v hiši ostala živa samo stara mati Ana Češarek, roj. Kostanjevec in njen sin 33 letni France, ki je takrat bival pri svoji sorodnici v Benetkah in ga morilka ni mogla doseči. Pozneje je kot edini preostalec prevzel gospodarstvo in je bil obenem vodja pisarne pri okrožnem sodišču v ribniškem gradu, zelo veljaven in izobražen mož. Njegova oljnata slika še sedaj visi v Slemenčevi hiši in priča o grozotnem smrtnem letu. Kolera se je hitro širila in dosegla svoj višek 29. julija 1836, ko je ta dan umrlo 16 ljudi.
V dobrih dveh mesecih je morilka pobrala 251 prebivalcev iz ribniške župnije, med njimi samskega graščaka Friderika Rudeža dne 1. avgusta in upokojenega župnika iz Dolenje vasi Martina Kagnusa dne 3. avgusta, ker je užival pokoj v Ribnici. Umrlo jih je v trgu Ribnica 114, v Hrovači 11, Goriči vasi 25, Sušju 6, Otavicah 12, na Bregu 11, v Lazih 15, na Jurjevici 7, v Bukovici 1, Gorenji vasi 9, Danah 10, Brežah 6, Makošah 1, Nemški vasi 11, Žlebiču 3, Sajevcu 1, Slatniku 4, Kotu 1, Lipovcu 2. Pojavljala se je v posameznih krajih, kakor sem jih po vrsti navedel, ter obiskala vse vasi in selišča v župniji, razen Zapuž in Zadolja, ki sta oddaljeni in skoro ločeni od ostalih bivališč.
To leto so službovali v Ribnici štirje duhovniki: dekan Janez Ev. Traven, znani pisatelj in komponist, izrazit janzenist, ter kaplani Matija Vidic, France Kozoglav in Jakob Filip Finžgar. Delovati so morali neumorno, ker so bili bolniki po večini vsi prevideni, in sicer je bilo previdenih popolnoma, to je s sv. popotnico 190, samo maziljenih 21, ostali so bili otroci, ki še niso prejemali sv. zakramentov in samo štirje odrasli so umrli neprevideni, ker jih je smrt prenaglo pobrala, da ni mogel duhovnik do njih. Predvidevati je mogel posebno mnogo mladi kaplan Finžgar, ki je pokopaval samo dvakrat, dočim je pokopal kaplan Kozoglav 108, kaplan Vidic 129, dekan Traven pa 6 mrličev; semintja je mogel prti na pomoč tudi dolenjevaški kaplan Janez Cimbas, ki jih je pokopal šest.
V drugi polovici meseca avgust je začela kolera pojenjevati in so bili meseca septembra le še posamezni primeri smrti. Dne 18. oktobra 1836 se je pripetil zadnji smrtni primer in sicer v Sušju h. št. 25. Ljudje so se oddahnili od prestanega strahu.
V spomin in zahvalo so Ribničani tega leta postavili kapelo sv. Roka, priprošnjika zoper kužne bolezni, ki še danes koncem trga ob cesti proti Sajevcu spominja na hudo leto. Vsa dolina pa še danes praznuje god sv. Roka kot zaobljubljen sopraznik.
Vir: članek (scan) posredoval arhidiakon mag. Anton Berčan, prepis Peter Lesar,
Slovenec, 21.7.1936, Anton Skubic, ribniški dekan