E-UTRIP
Featured

Slovenski kulturni praznik: France Prešeren v Ribnici (1810 -1812)

Foto: Peter Lesar, osebni arhiv.

Slovenci 8. februarja praznujemo kulturni praznik, ki je obletnica smrti največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna (3.12.1800- 8.2.1849). Bil je velikan slovenske besedne umetnosti – mojster govorjene in pisane besede. Njegova Zdravljica je slovenska državna himna. S svojim pesniškim delom je pesnik France Prešeren Slovence enakovredno uvrstil v evropski kulturni vrh. Tudi Ribnica spada med kraje, ki je zaznamovala njegovo življenje.

Foto: Peter Lesar, osebni arhiv.

France Prešeren v Ribnici (1810 -1812)

Ribnica spada med tiste kraje, ki imajo najstarejše šolstvo na Slovenskem. V šolskem letu 1810-1811 je Janez Klibor poučeval tudi Franceta Prešerna, ki ga je v naše kraje priklicala »uka žeja«. Tedaj je ribniška šola imela učence z Notranjske in Primorske, Gorenjske in Dolenjske, s Hrvaškega in iz Trsta, kar priča, da je slovela daleč naokoli. Kliborjevo pedagoško znanje in metodo poučevanja opisuje Prešernov sodobnik in sošolec Frančišek Kramer, doma iz Prigorice, poznejši politik. V Drobtinicah pravi o ribniški šoli takole: »V prvem razredu nas je bilo kakih 60 do 70. Vsak učenec je imel svojo tablico z nemško abecedo. Z njo smo letali k mizi posamezno, da nam je učitelj našteval črke po vrsti, mi smo jih pa izgovarjali. Imel je navado, da je otroka, ki mu je izgovarjal črke, suval z nekim bodalcem v kazalec ali pa ga mahal po glavi in hrbtu in tako dobesedno vtepal črke v glavo. Vsi smo nosili kazalce krvave, ranjene in gnojne v znamenje, da smo učenci njegovega prvega razreda. Te rane so bile drugim otrokom v strašilo in starši so ustrahovali svoje otroke s tem, da so jim žugali s šolo. Da se je zaradi takega mučenja (šilo) tudi meni šola čedalje bolj priskutila, si lahko mislite. Saj nisem samo jako nerad hodil, ampak sem z drugimi vred vedno nosil ranjene in gnojne prste.« – Ali je v tem načinu poučevanja že zarodek poznejšega Prešernovega razočaranja in »golj’five kače« ,ki ga je »speljala od doma«, ali je največji slovenski pesnik tu doživel še kaj hujšega! Prešeren se še na smrtni postelji Ribnice ni spominjal s prijetnim občutkom. V Prešernovem času je imela ribniška šola prostore pri Štekličku, to je nasproti cerkve. Stavba je bila stara, primanjkovalo pa je tudi učnih knjig. Sprva jih sploh niso rabili, ker so učenci snov prepisovali in se je potem učili na pamet. Redke šolske učbenike je šola dobila šele po francoski okupaciji (1809-1813). Značilno za takratne razmere pa je, da so 1814 naročili za vse šole ribniške dekanije le dve računici.

Najboljše učence so tedaj zapisovali v Zlato knjigo, ki je sedaj shranjena v NUK v Ljubljani. Med odličnjaki je prav gotovo najimenitnejše ime Franceta Prešerna, ki je tu obiskoval prva dva razreda svojega šolanja in bil kot najboljši učenec obdarovan ter zapisan v Zlato knjigo »Buch der Ehren Fur die Reifnitzer Schule«. V prvem razredu, ki ga je Prešeren končal l. 1811, je na drugem mestu zapisano: »Prescheren Franz aus Velben aus der Pfarr Rodain«. Na prvem mestu je njegov sošolec Ivan Benedek iz Selc, tretja obdarovanka pa Ivana Nosan s Hriba v Loškem potoku. Razen teh so bili pohvaljeni: Štefan Praznik iz Dvorske vasi, Andrej Komočar s Čateža, Ivan Gorenc iz Žužemberka, Ivan Kajdiž iz Radovljice in Frančiška Štravs iz Ribnice. V drugem razredu pa je Prešeren kot najboljši zapisan na prvem mestu. Za njim sta še Andrej Komočar s Čateža in Franc Rudež s Kobje glave na Krasu. Pohvaljeni so: Tomaž Katnič z Broda na Kolpi, Štefan Praznik iz Dvorske vasi, Ivan Benek iz Selc ter Miha Skopin iz Sušij pri Ribnici. V Zlato knjigo je med odličnjaki l. 1852 vpisan tudi Anton Škrabec iz Hrovače. To je gotovo jezikoslovec Stanislav Škrabec; njegovo rojstno ime je Anton, redovniško pa Stanislav.

Izčrpno in obsežno študijo Šolstvo Ribniške doline 1805-1813 je za 900-letnico Ribnice napisal prof. Ivan Andoljšek. V nadaljevanjih je izhajala od 8. aprila 1982 v Dolenjskem listu. Andoljškov temeljiti in dokumentarni pregled odkriva nova dognanja o ribniški osnovni šoli v Prešernovem času, tako med drugim, da v Ribnici nikoli ni bilo glavne šole ne normalke, kakor so doslej pisale naše literarne zgodovine, ampak trivialka. (Trivialka je naziv za tri predmete – gramatika, retorika, dialektika – nižje stopnje srednjeveških šol, po l. 1774 pa naziv za tri predmete – verouk, branje, pisanje – osnovnih šol.).

Časovnica Franceta Prešerna

1800 v Vrbi na Gorenjskem se 3.12. 1800 rodi France Prešeren.
1808 jeseni se Prešeren odpravi na Kopanj pri Veliki Račni, kjer župnikuje stari stric Jožef, ki ga poučuje vse do vstopa v normalko.
1810 vpiše se na normalko v Ribnici na Dolenjskem, kjer se z odličnim uspehom šola do pomladi 1812.
1812 jeseni se prepiše v tretji razred normalke v Ljubljani.
1813 v Ljubljani obiskuje gimnazijo, ki jo konča leta 1819.
1819 vpiše študij filozofije na ljubljanskem liceju.
1821 na Dunaju opravi tretji letnik filozofije, ki je pogoj za vpis na študij prava.
1822 vpiše se na pravno fakulteto dunajske univerze.
1824 med počitnicami se prvič vrne v domače kraje; obiskuje strice, ki župnikujejo po različnih slovenskih krajih.
1825 napiše prvo pesem, Zarjovena d’vičica.
1825-26 začne se resneje ukvarjati s poezijo, napiše precej pesmi, ki pa jih zaradi stroge Kopitarjeve kritike večinoma zažge.
1826-27 dokončuje študij prava.
1827 12. januarja časopis Ilirski list (Illyriches Blatt) objavi prvo Prešernovo pesem, Dekletom (Dekelcam).
1827 Prešernov mentor Matija Čop se vrne iz Poljske v Ljubljano, kjer postane bibliotekar.
1828 26. marca opravi vse formalnosti, dan pozneje je promoviran za doktorja prava.
1828 nekaj časa preživi na Moravskem pri svojem nekdanjem učencu.
1828 1. septembra se kot praktikant zaposli pri advokatu dr. Leopoldu Baumgartnu.
1829-31 Prešeren dela tudi kot pripravnik pri ljubljanski davčni upravi.
1829-32 pesnik prijateljuje z Marijo Johano Khlun iz Gradca; čeprav gre za resno in sprva obojestransko ljubezen, se Prešeren pozneje iz ne povsem jasnih razlogov umakne.
1830 izid prvega zvezka Kranjske čbelice, v katerem so objavljeni prevod Lenore, balada Povodni mož in Slovo od mladosti.
1831 izid drugega zvezka Kranjske čbelice, v katerem so objavljeni Ljubezenski soneti, Nova pisarija in romanca Hčere svet.
1831-34 kot praktikant dela v odvetniški pisarni dr. Baumgartna.
1832 v Celovcu se pripravlja na odvetniški in sodniški izpit, ki ga opravi z zadostno oceno.
1832 prvič zaprosi za odvetniško mesto. Prošnja je zavrnjena.
1832 izid tretjega zvezka Kranjske čbelice, v katerem so objavljene nove Prešernove pesmi.
1833 Matija Čop v Ilirskem listu objavi prevod ocene Kranjske čbelice izpod peresa češkega kritika in pesnika Čelakovskega, ki se laskavo izrazi o Prešernovem delu.
1833 6. aprila Prešeren v Trnovski cerkvi sreča Julijo Primic, hči bogate ljubljanske trgovke. Pesnikova ljubezen do Julije usodno zaznamuje njegovo delo in življenje
1834 izid Sonetnega venca, ki ga z akrostihom posveti Juliji, kar pa mladi dami in zlasti njeni materi ne ugaja najbolj.
1834 zaposli se kot vodja pisarne pri sošolcu in prijatelju dr. Blažu Crobathu, kjer dela vse do selitve v Kranj leta 1846.
1834 izid četrtega zvezka Kranjske čbelice.
1834 drugič zaprosi za odvetniško prakso, a je spet zavrnjen.
1835 Matija Čop utone pri kopanju v Savi pri Tomačevem.
1835 pesnik v samozaložbi izda Krst pri Savici.
1837 v Ljubljano prispeta politična pregnanca, Poljaka Emil Korytko in Boguslav Horodinyski. Prešeren najde v Korytku sorodno dušo in dobrega prijatelja.
1837 pesnik spozna takrat petnajstletno Ano Jelovšek, s katero v zunajzakonski zvezi dobita tri otroke.
1838 v Skaručni umre pesnikov oče Šimen.
1838 Korytko pripravi za tisk izbor slovenskih ljudski pesmi. Pri tem mu je v veliko pomoč Prešeren, zlasti pri jezikovnih vprašanjih.
1839 v Ljubljani za tifusom umre Emil Korytko.
1839 poroka Prešernove neuslišane ljubezni Julije Primic.
1839 rojstvo Francetove prve hčerke, Rezike, ki umre že leta 1840.
1839 živahno prijateljevanje z Andrejem Smoletom, dolgoletnim prijateljem in sošolcem, ki se je po dolgih letih vrnil v Ljubljano. S Prešernom načrtujeta izdajanje literature v slovenskem jeziku in celo slovenski časopis.
1840 Andreja Smoleta na praznovanju lastnega godu zadene srčna kap. Smole izdihne v Prešernovem naročju.
1840 zavrnitev tretje prošnje za samostojno advokaturo.
1841 Prešeren se spet zaljubi, tudi tokrat ni uslišan, zato pa je to pesniško plodno obdobje. Njegova muza je Jerica Podboj, hči gostilničarke Metke Podboj; v njeni gostilni Pekel pesnik preživi veliko časa.
1842 smrt pesnikove matere Mine Prešeren.
1842 rojstvo pesnikovega drugega otroka, Ernestine Jelovšek. Njeni spomini na očeta, ki so izšli leta 1903 v Ljubljani, so dragocen, čeprav ne povsem zanesljiv vir za raziskovanje in razumevanje pesnikovega življenja in dela.
1843 pesnik napiše pesen Nezakonska mati.
1843 začetek izhajanja Kmetijskih in rokodelskih novic. Urednik Janez Bleiweis Prešerna ne povabi k sodelovanju
1843 zavrnitev četrte prošnje za advokaturo.
1844 Prešeren napiše Zdravljico.
1846 tudi peta prošnja za advokatsko mesto je zavrnjena.
1846 Prešeren odda v cenzuro rokopis Poezij.
1846 pesnik vloži šesto prošnjo za advokaturo – tokrat se ne poteguje za mesto v Ljubljani, temveč za Kranj ali Postojno.
1846 cenzura odobri tisk Poezij.
1846 Prešernu odobrijo mesto advokata v Kranju.
1846 oktobra se pesnik preseli v Kranj, kjer odpre odvetniško pisarno.
1846 decembra so natisnjene Poezije dr. Franceta Prešerna, ključna knjiga tedanje in sedanje slovenske literature. Delo je izšlo v 1200 izvodih, opremljenih z letnico 1847, in se za tiste čase razmeroma dobro prodaja.
1848 Novice objavijo Zdravljico.
1848 revolucija na Dunaju. Pesnik dejavno sodeluje pri kranjski Narodni obrambi.
1849 France Prešeren umre v Kranju zaradi ciroze jeter.
1849 10. februarja pesnika slovesno pokopljejo v Kranju, na sedmini pa ustanovijo odbor za postavitev spomenika.
1852 Prešernove posmrtne ostanke prekopljejo na takrat osrednje mesto na kranjskem pokopališču in mu postavijo spomenik. Govornik je Bleiweis, pevci pa zapojejo Levstikovo pesem Na grobu Prešerna, ki jo je uglasbil Gregor Rihar.
1944 Slovenski narodno osvobodilni svet razglasi 8. februar za slovenski kulturni praznik.
1947 začetek podeljevanja Prešernovih nagrad za kulturno-umetniške dosežke.
1992 Banka Slovenija izda bankovec za 1000 tolarjev, na katerem je podoba dr. Franceta Prešerna, ki pride v obtok septembra 1992.
1994 Prešernova Zdravljica z uveljavitvijo zakona o grbu, zastavi in himni, ki ga sprejme Državni zbor RS, tudi uradno postane slovenska himna.

Vir: Monografija Ribnica skozi stoletja 1982,

podatke zbral in zapisal Peter Lesar

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki