*plačljiva objava
Rojena sem v Kočevju, tukaj sem se šolala, v Kočevju sem preživela večji del svoje karierne poti in tukaj živim, zato mi ni vseeno, kaj se z mojim mestom dogaja.
Še pred nekaj leti sem bila prepričana, da bomo v Kočevju imeli zeleno, arhitekturno ustrezno urejeno in živahno mestno jedro. Torej center mesta, kjer se občani radi srečujemo, zabavamo, ustvarjamo. Center, ki bi tudi naključnim obiskovalcem in turistom dajal vtis odličnosti in bi že ob vstopu v mesto dobili vtis, da se nahajajo v najbolj zelenem in gozdnatem področju Slovenije, za kar se tudi promoviramo. Dobili pa smo popolnoma asfaltirano mestno jedro, brez zelenih površin, brez ljudi in življenja v njem. Tudi v nekoliko širšem mestnem jedru se s polno paro širijo asfaltne površine in podirajo desetletja stara drevesa, ki se jih ne namerava niti nadomestiti z novimi, mogoče ustreznejšimi. Vse to se dogaja za ceno porabiti pridobljena evropska sredstva za kolesarske steze, kar seveda v izdatni meri pripomore k boljšemu volilnemu rezultatu trenutno vladajoče občinske ekipe. Dvomim pa, da Evropa ne spodbuja ureditev zelenih površin v svojih mestih, ustreznega umeščanja projektov v prostor in gotovo ne predpisuje koliko m2 asfalta je potrebno položiti.
Še pred nekaj leti sem bila prepričana, da moji ostareli starši in ostali prebivalci na kočevskem nikoli ne bodo ostali brez izbranega osebnega zdravnika, torej brez ustrezne zdravniške oskrbe. Še pred nekaj leti sem bila prepričana, da občina Kočevje (župan) nikoli ne bo razpisala koncesije za družinsko medicino. Ob odhodu kočevskih zdravnikov pred nekaj leti, med katerimi sem bila tudi sama, je bil namreč odgovor sedanjega župana, da koncesije nikoli ne bo razpisal, ker bi s tem pripomogel k razkroju javnega zdravstva na kočevskem. Pred nekaj dnevi pa je ta isti župan z velikim zadovoljstvom podpisal pogodbo z zasebnikom, celo za dve koncesiji za družinsko medicino. Pred tem pa je seveda ta isti župan z raznimi intervencijami v zadnjih nekaj letih pripeljal (pred tem uspešen) javni zavod – zdravstveni dom do skoraj popolnega razkroja.
Javni zavod ne uspe pridobiti nobenega zdravnika družinske medicine, kot nosilca zdravstvene dejavnosti, zasebnik pa z lahkoto pridobi kar dva zdravnika. Tukaj je nekaj močno narobe. Kakšna je sploh vloga zdravstvenega doma pri reševanju te problematike? Vem, da bodo odgovorni mahali z argumentom, da zasebniki ponujajo boljše plačilo. Ker sem sama že nekaj desetletij zaposlena v javnem zavodu, vem, da zgolj plačilo ni odločilno za zaposlitev zdravnika. Za uspešno delo so zelo pomembni odnosi. Zato zdravstveni domovi z urejenim delovnim okoljem in ustreznim vodenjem ne čutijo pomanjkanja zdravnikov v taki meri, da je ogrožen celo obstoj javnega zavoda.
Še pred nekaj leti sem bila prepričana, da bom celo svoje življenje živela v Kočevju, kjer sem si zgradila tudi dom. Pa vendar nisem več prepričana, da si želim živeti v okolju, ki želi graditi sežigalnico, ki stremi k razvoju neustrezne industrije sredi mesta, ki neustrezno rešuje romsko problematiko, ki raje gradi kolesarske steze namesto hitre ceste do Ljubljane. In to vse zaradi velikih političnih apetitov naših lokalnih oblastnikov.
Razvoj na Kočevskem je seveda opazen na marsikaterem področju. Pa vendar me dogodki zadnjih nekaj let silijo k razmišljanju, ali ne živim v mestu, kjer je kvaliteta življenja nas občanov odrinjena na rob in podrejena političnim interesom.
Ali je to še moja Kočevska?
Milena Vidmar Romić
*plačljiva objava