Po nizu pustolovščin, zabave, počitka, morja in sonca, se šolarji vračajo v šolske klopi. Septembrski dnevi marsikomu prinašajo veselje, na drugi strani tudi breme. Začetek šolskega leta predstavlja določen stres – staršem in otrokom. Osnovno šolo Zbora odposlancev bo letos obiskovalo okrog 567 otrok. Ravnatelj Peter Pirc šolarje že lepo pozdravlja in jim želi uspešno leto. V zadnjih izdihljajih počitnic smo nekaj besed namenili pričakovanjem in zahtevam, ki iz vseh strani postajajo čedalje večje.
Ali opažate, da so učenci in starši postali bolj zahtevni?
Sam bi zelo rad videl, da bi bili bolj zahtevni, ker bi to pomenilo, da si želijo utrjenega bazičnega znanja in hrepenijo po še več znanju. Žal pa temu ni tako. Vse preveč imam občutek, da so v ospredju predvsem ocene in skrb kako priti na najlažji način do najvišjih. Glede na to, da pa imamo jasno postavljene kriterije, ki so vidni v vsakem trenutku vsem, pa je potrebno za dosego najvišjih ocen vseeno nekaj vložiti.
Se pa v zadnjem obdobju (predvsem v in po času COVID-a) pojavljajo nekateri starši, ki bi si pravila krojili po svoje in uporabljajo vse možne izgovore, zakaj bi si njihov otrok zaslužil boljšo oceno, ter bi celo barantali o številu ocen, ki so pri predmetu potrebne.
Na šoli so pravila jasna – učitelj in ocenjevanje je v njegovi avtonomiji in to mora ostati tako. Želja vseh nas pa je, da bi prišli časi, ko bi učenci želeli še več znanja in za pridobitev tega vložili kakšno dodatno uro. Na šoli smo vse to več kot pripravljeni dati.
Kakšne cilje si je – kot starš in kot učenec pomembno postaviti v začetku leta?
Sam vedno pravim, da osnovna šola nikakor ne more in ne sme bazirati samo na izobraževanju, osnovna prioriteta je tudi vzgoja – od tu tudi naziv VZGOJNO-IZOBRAŽEVALNI zavod. Največji uspeh šole in staršev je gotovo, da v času devetletke oblikujejo odgovornega mladostnika, ki bo pripravljen na izzive, ki mu jih prinaša srednja šola, ter bo predvsem v večji meri samostojen, odgovoren in delaven. Na podlagi teh vrednot pa bo potem “gradil” svoje poslanstvo naprej…
Sam zato predlagam, da starši in otroci zasledujejo predvsem doseg teh vrednot. Nujno pa je, da se z otrokom vodi dialog, pogovor ves čas in ne le takrat, ko pride do kakšne težave. V današnjem svetu odraščanja je toliko “vab”, da si mi starejši to zelo težko predstavljamo, zato je potrebno v prvi vrsti biti steber otroku, ga skušati razumeti, predvsem pa biti vedno pripravljen prisluhniti… Tako se pridobi zaupanje otroka, ki bo prišel do nas, ko bodo težave, ker sicer ga ne bo…
Kako reagirati, ko se kaj zalomi? Tako v smislu učenja, kot vedenja?
Če gradimo na odnosu, bomo tudi lažje reševali težave. Z izkušnjami, ki jih imamo starši in si jih otrok šele pridobiva, bo seveda zgledalo, da so njihovi problemi minorni… A tega nikoli ne smemo izreči naglas, ker bo šel po zlu naš odnos. Za mladostnika je lahko v tistem trenutku problem nerešljiv in na nas je, da najprej prisluhnemo in se šele potem pogovorimo. Na šoli pa smo seveda vedno pripravljeni pomagati. Imamo dober svetovalni tim, dva psihologa, odlične učitelje, ki otroka poznajo v drugi luči. Vedno se lahko sedemo vsi in skupaj najdemo rešitev. Sam izrecno apeliram na vse starše, naj takoj o problemu, ki ga zaznajo obvestijo šolo, saj zagotovo velja, da zgodnje reševanje težav rezultira v boljših rezultatih.