E-UTRIP
Jakob v stanovanju v Kočevju.
Uncategorized

Prijateljsko srce za Jakobov topli dom

Ali se spomnite mojega upanja, lahko bi rekli celo trditve, da bo brezdomec Jakob kmalu zakuril svojo peč, si prižgal luč, pogledal skozi okno v ljudi in se po ne vem koliko letih tudi stuširal? Naj vam povem, da ima naš »pravljičar« svoj topli dom.

»Hvala vsem, ki ste pomagali, pomagate in boste še pomagali,« je čustveno pričevanje Tine Margan Lužar, ene izmed vsaj deset dobrosrčnih Kočevarjev, ki so kmalu staknili glave skupaj in razmislili, kako bi mu pomagali. Dno človeške bede se je še isti dan dotaknilo tudi pristojnih na Občini, tamkajšnjega Centra za socialno delo, Rdečega križa, mnogih posameznikov in tudi nekaterih bralcev našega časopisa.

Ob vstopu v mrzle in zatohle prostore je Tino zmrazilo

»Ko sem se te dni, pred objavo prispevka, peljala k Jakobu na Onek, da bi ga odpeljala na prvo kosilo preko zavoda Jutro, je pred mano na dvorišču stal plah, sprva redkobeseden, a nadvse prijazen moški, s trpkim obrazom, ki mu ga riše kruto življenje,« Tina opiše srečanje z oneškim posebnežem. Ob vstopu v zatohle in mrzle prostore, v katerih je Jakob negotovo čakal še eno zimo, pa jo je še bolj pretreslo.

Jakob v kuhinji na Oneku.

Sleherni klošar ima v Kočevju vsaj topel prostor in dostojno oskrbo, ki ga bo ubranila pred zimo, ta naš občan pa je od vseh pozabljen, se je Tini, ki ji sicer pri delu s starejšimi, osamljenimi, bolnimi in onemoglimi takšnih zgodb ne manjka, utrgala še ena resnica. Tako se je začela »norija«. Sledili so sestanki, potrebno je bilo opraviti veliko poti, pravnih, formalnih in človeških, mreža ljudi, ki so bili pripravljeni pomagati, se je širila.

Jakob je nekaj dni preživel v bolnišnici

Jakoba (64 let), ki je nekako izvedel, da so mu šteti zadnji dnevi krutega življenja na Oneku, je nakazana pot na lepše preprosto zvila; deset dni je bil v bolnišničnih rjuhah v Novem mestu, čeprav ga tja ni bilo lahko spraviti. Topel dan se je kazal, ko je ponj prišel Franjo Klarič, znanec še iz otroških dni, da ga pelje na podpis pogodbe za stanovanje. Komaj je stopil iz avtomobila, ponujeno zdravniško pomoč je odklanjal. Poklical je Tino, ki se je z dopusta nemudoma odzvala. Presunile so ga solze pri obeh, Jakob jo je po daljšem pomenkovanju le upošteval.

Sledil je prevzem stanovanja, občutki so bili fantastični

Po vrnitvi iz bolnice, je kmalu sledil prevzem stanovanja in takrat je vsem odleglo. »Pred mano so se zgrinjali razni dobri ljudje, tega nisem bil navajen, življenje na Oneku je bilo bolj samotarsko. Kaj naj še rečem, presrečen sem. Prvo noč sem šel, pač navajen, spat s kurami, okoli polnoči sem se zbudil in potešil lakoto z dobrotami (najraje pijem mleko), ki so mi jih naložili v hladilnik in nato nadaljeval s spancem. Drug dan sem že dojel, da sem lahko zvečer dlje pokonci, saj imam v stanovanju elektriko, pa še toplota prihaja iz radiatorjev. Niti sanjalo se mi ni, kako je prijetno ostati dlje pod tušem. Prinesli so mi radio in televizijo. Rad gledam partizanske, kavbojske in napete filme,« se je Jakobu le razvezal jezik.

Veliko opreme je prejel v dar od dobrih ljudi

In kaže na večino pohištva, ki so mu ga podarili, enako tudi na stole, mizo, posteljo z jogijem, obleke, nogavice…. »V osmih dneh, kolikor dolgo je trajala akcija za Jakoba, smo na poseben račun prejeli 1.249,11 evrov, ki jih bomo porabili skladno z načrtom in izključno za njegove potrebe,« je dejala Martina Vrečič, predsednica društva Podajmo si roke in se še posebej zahvalila vsem, ki so razumeli stisko občana.

»Nikoli več nazaj«

Pred dvema tednoma ga je Franjo peljal na obisk k sosedi Cilki Komat. Uglajenega ni prepoznala. Nato sta stopila v hišo. Iz nje je vzel neke stvari, zaprl vrata in odločno dejal: »Nikoli več nazaj.« Pred tem je v vrečo stlačil vse svoje premoženje: prazen kovček, flomastre, večnamensko baterijo in telefon. »Zdaj mu gre dobro, saj mu vsi po svoje pomagamo. A bo kmalu prišel čas, ko bo moral sam skrbeti zase in svojo denarnico,« je znancu Franjo, ki je prvi oznanil njegovo trpljenje, natočil čistega (življenjskega) vina, Tina pa je dodala: »Ustvarili smo mu vse pogoje, da se bo sam postavil na noge.«

Samski in bolni Jakob, njegov življenjepis je čist kot solza, tudi ob dejstvu, da ga je čudna družba speljala na svoj tir, svoje je dodal tudi alkohol, pritrdijo znanci, je na Oneku najprej živel s starši, nato pri bratu, zadnjih deset let sta slabo in dobro delila z januarja umrlim, prav tako samotarjem in bolnim Zlatkom Kolaričem v njegovem trosobnem stanovanju brez elektrike in ogrevanja. Ko je odšel sotrpin, ga je začela samota še bolj razjedati, iz pekla pa so ga iztrgali prijatelji.

Nemoč, da zase naredi kaj dobrega, je odslikala Jakobov karakter tudi takrat, ki ni zmogel sam reševati svoje stanovanjske stiske, denimo s prošnjo po občinskem stanovanju. »Občina Kočevje mu lahko priskoči na pomoč le, v kolikor bo imel v najemu tržno stanovanje. V tem primeru bo na podlagi odločbe CSD poravnala 80 odstotkov najemnine lastniku tega stanovanja, so povedali na občini. To je Jakobu odtehtalo, saj bo tako lahko od nekaj več kot tristo evrov socialne podpore prihranil za najemnino in druge stroške, do pokojnine, prihodnje leto, za 17 let delovne dobe.

(mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki