Vreme kot naročeno, organizacija, da ji ni podobne, trume pohodniških užitkarjev iz vseh slovenskih pokrajin in tudi tujine, vmes, ob šepetu gozdnega stvarstva, otekline po nogah, krči med potjo, utrujene mišice, lahki zvini, na koncu pa nepopisna sreča. Vse to se je vtisnilo kot trajen spomin natanko 1.356-glavi množici, ki je od zgodnjih jutranjih ur neutrudno stopicala po divjini kočevskih prostranstev v okviru že sedmega BRBL pohoda vzdržljivosti “Po medvedovih stopinjah”.
Polovica od njih si je izbrala ponekod ekstremno a sanjsko – krožno, po drnu in strnu – 64 kilometrov dolgo pot, druga polovica pa je radosti v nedrih smrekovega in bukovega gozda delila na pol krajši razdalji.
»Trasa pohoda je pravzaprav pred dvajsetimi leti zakoličena Roška pešpot, za katero je načrt naredil Anton Prelesnik, izjemen poznavalec kočevske flore in favne, a smo jo tokrat zaradi epidemioloških omejitvah za pohodnike na krajši razdalji nekoliko spremenili oziroma mimo Starega Brega in Lovskega vrha izpeljali krožno,« je množici v zoro, na izhodišču in hkrati cilju poti ob Rudniškem jezeru razlagal Uroš Novak, predsednik Turističnega društva Po medvedovih stopinjah.
Lani so pohod prestavili
Dejal je tudi, da je letošnji pohod izjemoma izveden septembra, saj so bili dosedanji v aprilu. Februarja lani so v nekaj dneh prejeli več kot 2.400 prijav, a je epidemija izvedbo žal ustavila.
Mnogi izmed pohodnikov že vedo, da bodo v enem dnevu lahko zgolj otipali razsežnosti naravnih bogastev na poti, ki odkriva znamenite kotičke Kočevskega roga. Od Željnskih jam je pot speljana mimo ostankov kočevarskih vasi, katerih prebivalci so že zdavnaj poiskali novi življenjski prostor, od tam pa pohodnike tišina spremlja vse do Roške žage, kjer je nekoč cvetela lesna gospodarska dejavnost. Tam blizu sta tudi Rajhenavski pragozd in Kraljica roga – 50 metrov visoka jelka – ki je tam že več stoletij ter gozdni rezervat Prelesnikova koliševka, ki skriva rastlinstvo mrzlega severa. Na poti je seveda še veliko drugih čudovitih in kulturno-zgodovinsko zanimivih točk.
Ko žulji ne bolijo
»Že četrtič sem s prijatelji ubral najdaljšo pot. S postanki in mislim, da porabljenih okoli deset litrov tekočine po osebi, smo jo ob pravšnjih vremenskih razmerah prehodili v 14-ih urah in 40 minutah. Žulje sem začutil šele na cilju,« je kljub le-tem Marjan Cimprič iz Prigorice pri Ribnici rezerviral nastop na pohodu ob letu osorej. Enako tudi 65-letna Ana Svoljšak iz Medvod, ki jo je med pohodnike pritegnilo že sedmič. »Ne le hoja čez pragozd, v smeri najdebelejše jelke in nekdanji naselbini Pugled, na roški poti se ponuja vrsta drugih skritih zakladov med stoletnimi debli,« je vtise strnila zgovorna Ana. Vesel klic narave, znana in nova družba, predvsem pa izziv, koliko (več) zmorem je moto, ki mnoge vedno znova pritegne na prvinsko Kočevsko.
»64 kilometrov od jutra do večera, to je le napor, še posebej v zadnjih desetih kilometrih, ko se začnejo »prebujati« žulji, bolečine pa obremenjujejo kolena. Ko sem simbolično prečkal cilj, sem bil prav ponosen nase.«
Pričevanja… Med potjo tudi najdba jelenovega roga
Odtehtale so »sladke« bolečnine v kolenih in gležnjih. V dolino sem prinesel poln nahrbtnik vtisov, tudi o odlični organizaciji. Ta pohod je zagotovo najboljša promocija Kočevja,« je povedal Boris iz okolice Celja. Iz bližnjih Velikih Lašč so po medvedovih stopinjah korakali tudi najmlajši udeleženci: petošolci, sicer mrzla bratranca Maša in Maks ter njun znanec, leto dni starejši Jon. »Ves čas nihče izmed njih ni nič jamral,« jih pohvali ena izmed mamic. Maksu je bila zelo všeč pot po gozdu, Maša pa je celo videla medvedove stopinje, ko pa je zavila korak dva v desno, jo je pod drevesom »čakal« jelenov rog. »Juhuhu!« se je razleglo. »Bilo je luštno, drugo leto bomo spet hodili po tej 32 kilometrov dolgi poti,« je v imenu vseh treh obljubil Jon.
Organizacija, da ji ni primerne
Tudi sicer manj zgovorni so ob prihodu na cilj vrteli jezike, najpogostejše besede, ki so jih, preden so se izžeti opomogli s tekočino, so bile: »Pri tej organizaciji je vse dorečeno: označene poti, skrb in pripravljenost na nadzornih točkah, prijaznost, pomoč… Skratka, le tako naprej,« je dodala skupina pohodnikov iz okolice Domžal, z nadpisom na hrbtni strani majice, ki je sicer njihov večletni moto:Počasi se daleč pride. »Že po prvih korakih, čeprav poti, ki je bila z odliko markirana, nisem poznala, sem začutila, da bo to en nepozaben dan. Da imate v Kočevju tako modro jezero? Tega res nisem vedla,« je okolica tega dela mesta ob Rinži prevzela Andrejo Mušič iz Trzina, njeno sopotnico Mirjam Možgan iz Škofje Loke pa je na sploh izjemno vzdušje popotnica za udeležbo na prihodnjem, že osmem (upajmo da) aprilskem pohodu vzdržljivosti po Roški pešpoti.
(mgć)