E-UTRIP
Za povabljene sta kuhala Nik in Daniel.
Featured Hrana Narava & zdravje

Okusi suhorobarske dežele

Tradicionalne ribniške jedi so preoblikovane tako, da so prilagojene novim okusom uporabnikov, prepoznavne kot turistični produkt imenovan »Ribniški meni«. Slednjega so projektni partnerji, Zavod Coknpok, Rokodelski center Ribnica in RikoInvest d.o.o., podružnica Škrabčeva domačija začeli v okviru projekta Ribiški meni izvajati marca lani, zaključil pa se je s predstavitvijo knjige Okusi suhorobarske dežele na dvorišču Škrabčeve domačije v Hrovači. V knjigi so natančno opisani meniji, običaji in značilne ribniške poljščine. Povabljenim so postregli enega izmed štirih menijev, ki so jih sicer razdelili po letnih časih; vsak meni pa vsebuje po štiri jedi, in sicer predjed, juho, glavno jed in sladico.

Štirje letni meniji

Eden izmed menijev -stregli jih bodo na tradicionalnem posodju in pri tem uporabili  lesene krožnike, žlice, vilice  in lončeno posodje, obede pa bodo spremljali tudi značilni obredi s tega območja – se imenuje »Reci bobu bob«. To je poletni meni, ki bo v času polne razgibanosti, ko pomladni dnevi postajajo toplejši, ko žito oblikuje klasje, ko drevesa izgubljajo cvetove in se češnjeve veje polnijo s slastnimi rdečimi sadeži…….v zraku pa se čuti veselje, lahko nasitil vse, tudi lačne želodce. Kot predjed se v leseni posodi postreže z mladim bodisi kuhanim ali pečenim bobom na omaki iz žajblja in melise. Sledi juha fižolovka, skuhana iz stročjega fižola, s skutnimi žličniki. Glavna jed se imenuje Jagnje po božje. Krožnik je seveda pol, sline pa se cedijo, kako ne bi, ob mesu brez kosti, popečenem rumenem korenju, grahovem pireju, sotiranem grahu z omako, glazirani šalotki, krompirju v oblicah in zeliščnem maslu. Zadnja jed, po kozarcu žlahtne kapljice daje občutek sproščenosti , je tipično ribniška, imenuje se Ribniška povanca. Neka vrsta sladice s proseno kašo in rozinami, ki se ji doda omaka iz rdečih češenj. 

Kuhan in pečen bob je stregla Marija, Medard in
Marko v ozadju.

»Vse  jedi so iz sestavin, ki so jih včasih predelovali in jih tudi danes, mi smo oblikovali nove in jim dodali mogoče ščepec sodobnih kulinaričnih znanj, » je dejala Andreja Škrabec, direktorica zavoda Coknpok.

Običaji in okusi

»Vsak običaj je prinesel drugi pogrinjek, drugačen krožnik in okus. Želimo si, da bi vsak krožnik, ki ga ponujamo, ne samo nasitil človeka ampak ga vzradostil z obliko in vsebino, » je povabljenim na zelenici Škrabčeve domačije zaželela Škrabčeva in jih mimogrede malce podučila, da so bob gojili v Loškemu Potoku, saj tam zaradi nizkih temperatur fižol ni dobro uspeval. Je pa zato v Hrovači, kjer ga bojda dandanes v deželi suhe robe največ pridelajo ravno na poljih za štreko (železniško progo). Bogato je (suhorobarska) miza obložena tudi z jedmi ostalih letnih časov. Pomladi, ko po dolgih, hladnih, zimskih mesecih sončni žarki počasi prebujajo naravo, najbolj teknejo fižolova gošta , goveja juha ter Petelinčkov ferjan, za posladek pa še Ribniška Alenčica. Spremenjene barve krošenj dreves in v vetru padajoči listi so prvi znanilci jeseni. In čas, ko se je treba usesti k mizi. Postregli vas bodo s suhorobarsko malico, ričetom iz krušne peči, zajčkovo pojedino in sladico potoški kuhlni. 

Živila in prehrana so bili skoraj povsod enaki, bile pa so tudi razlike

In nazadnje, stopimo v čas zimskih vragolij. December je mesec, ki ga zaznamuje odprtost do dobrega, pa tudi hudega, takrat je sla po hrani menda še večja. Je tudi čas kolin, rajanja in čaščenja običajev ob prihodu Miklavža in Božička ter drugih praznikov pred in po rojstvu božjega otroka. Tu je še silvestrovo. Ja, takrat so bile mize polne tudi v hišah in po krajih, kjer se je celo leto dobro šparalo. In kaj najdemo na zimskem meniju Okusov suhorobarske deleže? Razstavljeno žolco, trojko (fižol Ribničan, koleraba, krompir..),  klobaso in sladico snežno kepo.

»Živila in prehrana so bili skoraj povsod enaki, bile pa so tudi razlike. Bolj razkošno so se mize šibile na Ribniškem trgu (rekli so mu gosposki) kot na Sodraškem (bil je delavski). Tudi na podeželju so obstajale razlike. Na Slemenih, ki ležijo na osončeni prepišni strani z velikimi kmetijami, so pridelovali veliko hrane, v Loškemu potoku, visokogorskem hribovskem z gozdom poraščenemu območju, pa bore malo. Manj pestro je bilo v suhorobarskih družinah, bolj pa v zdomarskih. Zakaj: Zdomarji, potujoči trgovci, so namreč s seboj prinesli denar, živila, žita, koruzo, » je med drugim izsledek raziskovanja lokalne kulinarične dediščine ter obrede, ki so povezane s hrano in prehranjevanjem, predstavila Polona Rigler Grm iz Muzeja Ribnica.

Vsak udek je imel svoj gudek

Hkrati so anketirali ponudnike lokalnih pridelkov. V to je bilo vključenih 46 intervjuvancev, z nekaterimi izmed njih so bili opravljeni daljši pogovori z razkrivanjem detajlov, drugi so odgovarjali na vprašanja. Iz občine Sodražica jih je sodelovalo 15, iz Ribnice 12 in Loškega Potoka 19. Kulinarična miza ni bila povsod enako obložena. Krojil jo je seveda denar. Vsak udek je imel svoj gudek, so včasih rekli. »A ne glede na vse razlike, je dejala Polona Rigler Grm, svinjina, suho ali prekajeno meso, je moralo biti za telovo, žegnanje,  binkošti, košnjo tudi za veliko noč. Pozimi, za božič, so bile na mizi klobase. Na sploh so bili prazniki, če uporabimo besedo sedanjega časa, gastronomsko bolj svečani. Ponekod so za krst, v okolici Sodražice, pripravili kočijo ali bagrle (narezek suhega mesa), in sicer za botra ali botrico. Ob porokah pa so si za na pot dobili šajdesen.  

Česa si sodelujoči v projektu najbolj želijo ? Da bi  jedi v štirih menijih, obiskovalci dežele suhe robe prepoznali kot novost oziroma dodatek turistični ponudbi. Za potrebe šolske malice in kosila bodo oblikovali lokalno obarvan jedilnik in s tem mlade ozaveščali o nujnosti ohranjanja tradicije in okusov, ki izhajajo iz teh krajev.

  (mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki