E-UTRIP
Cerkev nekoč...
Featured Kultura Umetnost

Obzidje in cerkev na vzpetini Žrnovec

Okoli leta 1161 so Ortnerburžani dali postaviti majhen gradič na vzpetini Žrnovec nad Ortnekom, ki je kasneje večkrat menjal lastnike, plemiške družine. V 17. stoletju so grofje Mosconi grad prezidali, iz tega časa izhaja tudi grajska cerkev svetga Jurija. Zadnji njegovi lastniki so bili Koslerji, ki so grad pridobili 1823, 1884 pa so ga opustili in se preselili v spodnji ortneški grad ob glavni cesti Kočevje-Ljubljana.

Cerkev sv. Jurija je bila s svojo opremo celostna umetnina, bogat scenski prostor, saj so jo sestavljali trije rezljani oltarji – stranska sta namaščena v župnijski cerkvi na Velikih Poljanah, glavni pa v Narodni galeriji – in prižnica s sredine 17. stoletja. Ena izmed treh slik je delo mojstra H. G. G., Hansa Georga Geigerfelda, ki velja za enega najpomembnejših slikarjev 17. stoletja v našem prostoru.

V četrto jim je uspelo

A je čas naredil svoje. Na nekoč grajsko življenje spominjajo razvaline ortneškega gradu, nekoliko nižje pa cerkev, katero si dvajset let prizadeva obnoviti rodbina Kosler. Nazadnje jim je, v četrto, le uspelo del denarja pridobiti tudi ob pomoči občine na razpisu ministrstva za kulturo, jeseni pa so pod nadzorom Zavoda za spomeniško varstvo tik pred zdajci obnovili zunanjost cerkve, da se ne bi pred zimo povsem sesula.

»Precej načeta sakralna stavba je naposled statično sanirana z novo streho, kritino, žlebovi in odvodnjavanjem, tako, da je konzervirana, notranjost, kjer je zlita plošča, pa je brez stavbnega pohištva, v čakanju na boljše čase, še naprej gola,« je na obnovitvena dela ponosen dr. Hubert Kosler, eden izmed dveh potomcev nekdanje grajske družine.

Spomini na ostanke iz ruševin

»Tudi jaz ne skrivam hvaležnosti vsem tistim, ki jim je naposled uspelo cerkev dvigniti iz ruševin. Še posebej Hubertu mlajšemu, kapa dol,« je v belo fasado ovita božja stavba pričakala tudi pohodnika Janeza Lovšina iz bližnjega Slatnika, ki se drugačne podobe cerkve, predvsem njene notranjosti, spominja še iz časa, ko je obiskoval podružnično šolo v Sušjah, takrat je na ušesa vlekel tudi pričevanja starejših o pridni in za okoličane in delavce nadvse prijazni plemiški gospodi.

»Prvič sem bil na tej vzpetini kot kratkohlačnik leta 1965. Večkrat smo tod šolarji prišli na izlet in se nekoliko višje nad cerkvijo po travi podili za žogo. Obzidje je bilo še kar za videti, cerkev pa že v slabem stanju. Mulce je fascinirala notranjost, še posebej grobnica, iz katere so štrleli ostanki človeških kosti. Ne vem, kam so jih, če so jih, premestili,« je ugibal Janez, ki sicer na dvomi, da bo nekega dne grajska zapuščina še bolj oblegana pohodniška (izletniška) točka.

Vrnitev zgodovinske opreme

Obnovljena cerkev ne bo služila svojemu namenu kot nekoč, morda se bodo organizirale občasne maše, o vsebini, kot je dejal dr. Hubert Kosler, pa se bodo pogovarjali tudi z občino. »Vrnitev zgodovinske opreme v cerkev bi zahtevala vrsto prehodnih postopkov, ki bi morali iti skozi sito stroke, postavlja se tudi vprašanje, kako naj bi se varovale tako pomembne dragocenosti,« se sprašuje mag. Marina Gradišnik.

(mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki