So ljudje, ki že od malega vedo, kaj bodo delali, in so tudi tisti, ki jih življenje samo usmerja v to, za kar so pravzaprav poklicani. Med slednje spada tudi Nebojša Rako iz Kočevja. Šolske predstave so potekale brez njega, v gledališče kot otrok ni hodil, je pa od nekdaj gojil ljubezen do filma. Spogledoval se je z mislijo o medicini, a na koncu mu je igra življenja namenila drugačno delovno mesto – oder in scena.
»Nekje do 19 leta me igra ni posebej privlačila. Ker sem bil prepričan, da se moraš roditi z željo biti igralec,« ali pa moraš biti rojen v igralsko družino, nadaljuje prijeten in skromen sogovornik. Kljub temu, da bi se lahko z marsičem pohvalili.
Pojdimo od začetka
Po spletu naključij je začel obiskovati tečaje igre in tam ugotovil, da mu niti ne gre slabo in da je to nekaj, kar mu prinaša veselje. A sprejemnega izpita na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani sogovornik ni mogel opravljati zaradi bolonjskega pravila, ki dovoljuje prepis na drugo fakulteto samo tistim, ki jim je ostal na voljo redni vpis, kar Nebojši ni. Želja po igri je bila takrat že tako močna, da je na priporočilo tete poskusil s študijem igre v Beogradu, kjer je diplomiral in prišle so ponudbe za prve vloge.
»Ko sem prišel v Beograd, sem imel kar nekaj težav z jezikom. Imel sem naglas, nisem poznal zakonitosti jezika. Slabi dve leti sem intenzivno delal na tem, da bi osvojil jezik. Če že diplomiram tukaj, da imam potem tudi možnost dela in da nisem omejen na jezik. Na srečo sem jezik tako dobro izpilil, da nihče ni ugotovil, da sem iz Slovenije,« po letu in pol na avdicijah niso več spraševali, od kod prihaja, ker naglasa ni bilo več.
Obvladovanje jezika mu je odprlo več možnosti. »Nisem bil več kategoriziran, da igram samo Slovence ali tujce.« Nebojša Rako je rojen v Splitu, odraščal je v Kočevju, poklicno je povezan z Ljubljano in Beogradom, posebno vez pa goji z dalmatinskim mestom Imotski, od koder izhajajo njegove korenine. Mešanica jezikov in kultur je 33-letnemu igralcu doprinesla širino. Njegov igralski opus je, glede na mlada leta, že pohvalno širok. Ljubitelji balkanskih serij in filmov so ga lahko spremljali v seriji Klan, v Ceni uspeha in v filmu, o katerem sedaj govori celoten Balkan – Varuhi formule, zgodba govori o nesreči leta 1958 v Vinči, zaradi katere bi lahko izgubilo življenje šest raziskovalcev.
V Sloveniji smo ga lahko spremljali v seriji Primeri inšpektorja Vrenka, kriminalistični seriji, ki je nastala po romanih slovenskega pisatelja Avgusta Demšarja. Vlogo je odigral tudi v humoristični seriji Česnovi. Seveda nismo našteli vseh projektov, se je pa prav vseh lotil z veseljem. Na vprašanje, ali raje igra pozitivne like ali negativce, odgovori, da moramo tudi na negativne like gledati večplastno. In na to, kaj je človeka pripeljalo do situacije, da je označen kot negativec. Všeč mu je, kadar z režiserjem soustvarja lik, ga skupaj razvijata in gradita. Seveda pa spoštuje odločitve tudi tistih režiserjev in scenaristov, ki so lik točno določili.
Gledališče ali film?
Če je bil kot mlad fant zaljubljen v film, se je v času študija pridružila še ena ljubezen. »V prvem letniku sem se zaljubil v gledališče. Kar naenkrat sem imel s tem bolj intenziven stik, bolj širok in konkreten pogled na celoten proces. Na to, kaj je gledališče, kako poteka igranje.
Prirastlo mi je k srcu, zelo rad imam gledališke projekte,« pove sogovornik. Ponosen je, da je del igralske zasedbe gledališke igre Krvava svadba, kjer se prepletata ljubezen in tragedija.
Zanima me, če si je kdaj želel vlogo igralskega kolega. Pravi, da nikoli. »Ko pogledaš nekoga, ki je dobro odigral določeno vlogo, ti je jasno, zakaj jo je dobil. Pogovarjala sva se tudi o razlikah med našo domačo sceno in tujino. »Meni se zdi, da se kvaliteta in profesionalnost naših igralcev lahko primerja s svetovno sceno. Igral sem z odličnimi igralci tukaj in v Srbiji. Nekaj se učiš na Akademiji, veliko tega se pa lahko naučiš tudi v praksi. In jaz imam srečo, da sem se na snemanjih in vajah v gledališčih od svojih kolegov dosti tega naučil,« meni Rako.
Od slovenskih igralcev in igralk recimo občuduje Jurija Zrneca, Marka Madniča, Pio Zemljič, Marjuto Slamič, Ano Facchini in še mnoge druge. Ceni pa čisto vsakega. Trenutno je samozaposlen, svoboda prinaša prednosti in ne zanika tudi tisto nekaj negotovosti. A dela mu trenutno ne manjka, v Ljubljani nadaljuje tudi s študijem magisterija na AGRFT.”