V letošnjem letu obeležujemo okrogli obletnici od začetka gradnje romarske cerkve Marije Vnebovzete pri Novi Štifti, od česar mineva natanko 380 let (leta 1641), ter od termina zaključka gradnje in blagoslova, kar se zgodilo natanko pred 350 leti (leta 1671). Zato je prav, da izvemo nekaj o zgodovini cerkve, ki vseskozi ohranja status ene najbolj priljubljenih cerkva med romarji.
Skoraj vse naše cerkve so postavljene na izbranih krajih in skrivajo v sebi veliko zakladov, zato smo upravičeno ponosni nanje. Vseeno nekatere še posebej izstopajo. Božjo pot k Mariji Vnebovzeti pri Novi Štifti nedaleč od Ribnice in Sodražice pa bi lahko upravičeno poimenovali romanje k eni najlepših cerkva na Slovenskem in to bodo vsi, kljub temu da imajo radi svoje cerkve in kraje, ob obisku Nove Štifte morali priznati. Dvignjena na zadnji polici pobočja Travne gore, sredi gozdnatega zelenja, že od daleč pozdravlja obiskovalca ribniške in sodraške doline z mogočno kupolo in visokim zvonikom. Prijazno vabljiva zaradi naravne lege in izbrane baročne arhitekture, že 350 let zbira romarje, da se izročajo Mariji s pesmijo: O Marija pri Novi Štifti, jaz se tebi izročim …
Ustno izročilo pripoveduje, da se je grič prvotno imenoval Brinov grič. Tukaj se je Marija prikazala pobožnemu kmetu Matiju Furlanu iz Sušja. Naročila mu je, naj ji pozidajo cerkev. Verni mož je to naročilo povedal ribniškemu grajskemu oskrbniku Riglarju. Ta mu ni verjel, ampak ga je, “da bi se spametoval”, zaprl v ječo. Toda oskrbnik je nenadoma oslepel. To je bilo božje znamenje, da mora Furlana spustiti in dovoliti zidavo cerkve. Ko so začeli zidati, je oskrbnik zopet spregledal. V zahvalo je zvesto pomagal pri delu.
Na lokaciji tedanje cerkve so videvali nenavadne goreče plamene
Pisni viri ustnega izročila ne omenjajo. Znani ljubljanski “operoz” Janez Gregor Dolničar je v svoji kroniki zapisal, da je na Brinovem griču pri Ribnici stala že leta 1483 majhna Marijina kapela. Pri njej je bival puščavnik. Ko so ljudje videli, kako se ta mož pokori in moli pred Marijino podobo, so tudi oni vzljubili ta kraj in začeli prihajati sem. V začetku 17. stoletja pa se je začelo dogajati nekaj podobnega kot pri Novi Štifti pri Gornjem Gradu: ljudje so videli nenavadne goreče plamene, ki so se dvigali iz zemlje. Ko je za to govorico izvedel še ribniški graščak Jurij Jakob Khisl, je sklenil tam pozidati Marijino cerkev. Ker je kmalu umrl, je njegovo namero nadaljeval sin Jurij Jernej. Z dovoljenjem oglejskega patriarha, kamor je sodila ribniška župnija, so začeli zidati leta 1641. Novembra tega leta je ribniški arhidiakon in ljubljanski generalni vikar Frančišek Vaccano blagoslovil temeljni kamen. Istega leta je za Khislom prevzel skrb za gradnjo baron Jurij Andrej Trilek. Zidava pa je trajala dolgih trideset let.
Zasnova cerkve je drugačna, kot drugod
Neznani arhitekt, ki je načrtoval cerkev, je bil izjemen mojster. Zasnovana je povsem drugače kot druge cerkve pri nas. Tloris sestavljata ladja, ki je osmerokotna (v zunanjščini to poudarjajo oporniki) in kvadraten prezbiterij z zaobljenimi vogali. Osmerokotna ladja se končuje s kupolo in svetlobnico. Na levi strani je prizidan zvonik z baročno kapo, pred njim pa so leta 1780 ob ladjo postavili še svete “štenge”, kar govori o veliki veljavi božje poti. Za njihovo postavitev so namreč morali dobiti dovoljenje iz Rima. Dodaten čar in pomembna novoštiftarska značilnost pa so odprte lope, ki oklepajo cerkveno ladjo in dajejo zavetje romarjem.
Notranjost cerkve iz pozlačenih rezbarij
Skladna baročna lepota cerkvene arhitekture se lepo ujema tudi z njeno opremo. Rezbarije treh oltarjev in prižnice so pravi vir umetniških užitkov. Vsi trije oltarji so rezljani iz lesa, pozlačeni in posrebreni ter pobarvani, kakor da bi hoteli pričarati romarju tisto nebeško glorijo, kamor se dviga Marija med angeli na glavnem oltarju. Pravijo, da so oltarji z rezbarijami delo ljubljanskega rezbarja Jurija Scarnosa. Rezbarska oprema še bolj zaživi, ker v cerkvi ni slikarij, samo črte poudarjajo njeno arhitekturo.
Romanja k Novi Štifti so še vedno zelo živa. O prvih pripovedujejo zaobljubljene podobe, ki so obešene v prezbiteriju. Med njimi je slika, ki jo je daroval vikar Matija Parente iz Črnomlja leta 1645, torej takrat, ko so cerkev še zidali. To je dokaz, kako daleč je segala slava nastajajoče božje poti. Niti hudi jožefinski časi niso mogli zatreti romanj. Tudi dandanes je pri Novi Štifti živahno, posebno o velikem šmarnu, ko oživi vsa njena okolica z romarji in častilci od blizu in daleč.
Stanka Mihelič iz Ribnice je izdala knjigo »Do nebeških vrat«
Ob tej priložnosti, visokem jubileju je Stanka Mihelič iz Kota pri Ribnici izdala knjigo z naslovom Do nebeških vrat. V knjigi je avtorica med drugim zapisala:
»Zbirko molitev, ki sem ji dala naslov Do nebeških vrat, posvečam spominu na blagoslovitev cerkve Marije Vnebovzete pri Novi Štifti. Knjiga je opremljena z votivnimi slikami, ki spregovorijo skozi čas o veliki veri in neomajnem zaupanju v Marijo Vnebovzeto pri Novi Štifti. Marijino svetišče so začeli zidati leta 1641 in so ga zidali trideset let – leta 1671 je bila cerkev dograjena. 17. februarja leta 1671, pred tristopetdesetimi leti, jo je slovesno blagoslovil takratni ribniški župnik in arhidia-
kon, velik častilec Marije in svetega Jožefa – dr. Janez Ludvik Schönleben. Tisto leto ali nekaj let za tem je bila pod Marijinim svetiščem zgrajena tudi kapela svetega Jožefa.
Omenjam jo, ker je leto 2021 sveti oče papež Frančišek razglasil za vesoljno Cerkev kot leto svetega Jožefa.
Leta 1914 so prišli k Novi Štifti bratje frančiškani, ki z ljubeznijo skrbijo za svetišče in s frančiškovo karizmo sprejemajo vse romarje. Mnogi domači, zvesti častilci Marije Vnebovzete se vsakodnevno zbirajo pri sveti maši. Že od nekdaj so v zgodnjih jutranjih urah (tudi pozimi v globokem snegu) hodili peš iz oddaljenih vasi: iz Slatnika, iz Zapotoka, z Vinic in iz Lipovšice, iz Sušja in Ravnega Dola, iz Sajevca in Jurjevice, iz Dan in iz Kota, iz ribniške in sodraške fare, pa tudi iz oddaljenih župnij. Med ljudmi je ohranjen živ spomin na njihovo veliko vero in zaupanje v Marijino uslišanje.
Vedno imam veliko razlogov, da molim, ko obžalujem svoj greh, nepopolnost in svoje slabosti. Molim, ko odgovarjam na Božji klic in se zahvaljujem, da s svetniki poveličujem Boga in stvarstvo; ob tem se zavedam skrivnostnega čolna svete Cerkve, ki nas združuje v edinost med seboj in z Bogom. Zbirko zaključujem s štirinajstimi postajami Križevega pota, ki so poudarjene s tremi slikami.
Molitev me povezuje z vsem, kar ima Bog rad, zato vse moje ljubeče misli tudi v večeru mojega življenja utrjujejo zvestobo Božjemu Srcu in živo vero v Vstajenje, v večno življenje.«
V jubilejnem letu toplo priporočam knjigo v branje, obenem pa lepo povabljeni, da v tem letu še pogosteje obiskujete cerkev Marije Vnebovzete pri Novi Štifti, ki vas vabi k molitvi, k priprošnjam, k iskanju miru in tolažbe, k počitku.
Zbral in zapisal Peter Lesar
(Vir: Franci Petrič, Družina, Stanka Mihelič, Do nebeških vrat)