Številne zgodbe se pletejo ob letošnjemu kulturnemu letu Kočevje 550, posvečeno letu, ko je mesto ob Rinži dobilo mestne pravice. Ena izmed teh je tudi pričevanje avtorja Mihaela Petroviča mlajšega, o legendarnem varuhu reda in miru, avtoriteti med vsemi generacijami , miličniku Maksu Vovku, ki je iz Sevnice prišel službovati v Kočevje.
Čut dobrosrčnosti je – kot se spominjajo mnogi – gojil enako do ljudi in živali. V opisu svojih delovnih nalog je imel tudi preverjanje furmanov v skrbi za konje. Če je na katerega naletel, da se ni držal »črke zakona«, je konje odpel in jih odpeljal v najbližji hlev, verige pa zavozlal. Starši so pogosto otroke strašili z Maksom. »Če ne boste pridni, vas bo miličnik Maks, ki je drugačen miličnik, saj nima prsta na roki,« so jim dejali. In res, Maksu je prst odgriznil vinjeni nasilnež, ko ga je skušal umiriti, da ne bi ljudi teroriziral.
Dobri Maks je znal z ulice domov pripeljati lačne in osamele. To ni legenda, to so resnice o miličniku Maksu, ki se ga mnogi Kočevarji še danes še kako dobro spominjajo.
V deželi suhe robe, ko je na postaji Ljudske milice za varnost in red skrbelo le deset postavnih mož, je bil med njimi v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja najbolj poznan miličnik Golob, doma iz okolice Novega mesta. Ne preveč zgovoren, a pravičen, je bil strah za zmikavte in barabine. Če so si bodisi na veselici, ulici ali gostilni skočili v lase, je neopazno prišel do njih. Brez velike debate jih je dal v vrsto in jih odpeljal na postajo ,v »obdelavo«. Najbolj vroče glave so se ponoči ohladile v kletnih prostorih, one druge pa je spustil s podukom, da tega nikoli več ne naredijo. In je zaleglo.
V večernih urah je v patruljo vedno šel s psom. In se ustavljal pred gostilnami, kjer so mu birti poročali o vedenju pivcev in kvartopircev. Če je kakšnega preveč zaneslo, je jutro pričakal v prostoru za streznitev. Tudi to ni legenda, je pa bil čas, ko je bil odnos do modrih sukenj veliko bolj spoštljiv, kot je danes.
(mgć)