Luka Pangso si je že pred nekaj meseci prikuhal zmago v priljubljenem kuharskem šovu MasterChef. Simpatični fant z Obale nas je navdušil s svojo skromnostjo in bogatim znanjem, ki je očaralo tako sodnike kot sotekmovalce. 29-letnik je pred nastopom v oddaji opravljal zelo stresno delo v marketingu. Dal je odpoved in sam sebi naredil največjo reklamo. Luko, ki se je nekoč ukvarjal z manekenstvom in veslanjem, zdaj pozna praktično cela Slovenija. Kaj menite, kaj bi pripravil iz naših dolenjskih lokalnih sestavin?
Tekmovanje v šovu MasterChef je intenzivna izkušnja, ki prinese veliko stresa in pritiska. Vas je izkušnja kaj spremenila?
Ne bi rekel, da sem se močno osebnostno spremenil, saj sem bil pritiska in stresa vajen že prej. Bil sem tak, kot sem, in takšen ostajam tudi naprej! Najbolj se je spremenilo to, da zdaj končno počnem tisto, kar sem si že dolgo časa želel. Zdaj ogromno časa preživim v kuhinji in posvečam veliko časa vsemu, kar je povezano s hrano, kar me neizmerno osrečuje.
Kako ste se pripravljali na vstop v tekmovanje in kako »pridni« ste bili med samim šovom? Koliko časa ste posvetili kuhanju med snemanji?
Priprave sem se lotil zelo analitično. Najprej sem pregledal vse slovenske MasterChefe in naštudiral samo tekmovanje, potem pa sem si ogledal še več tujih (ameriški, avstralski MasterChef) v iskanju kulinarične širine in razgledanosti. Srečo sem imel, da sem že prej veliko eksperimentiral v kuhinji, zato sem lahko potem veliko delal na teoriji, ki se je povezovala z izkušnjami v kuhinji. Med šovom ni bilo veliko časa za kuhanje. Vsakodnevno sem pilil teorijo, nato pa preizkušal posamezne, bolj kompleksne elemente in iskal časovne bližnjice, da bi jih lahko uporabil v šovu.
MasterChef te postavi pred veliko izzivov, ki te potisnejo izven cone udobja. Kateri izziv vam je bil najbolj nepoznan?
Noben izziv mi ni bil nepoznan in to je bil tudi moj cilj ob pripravi na tekmovanje. Vedno sem vedel, kaj in kako bom skuhal, največ težav pa sem imel pri izzivih, kjer sem imel preveč stvari na izbiro in premalo omejitev. Najbolj nepoznan pa mi je bil izziv s pravljicami, kjer sem dobil pravljico, ki je nisem nikoli bral.
Ste imeli pred finalom kakšen poseben ritual, da ste med tekmovanjem ostali mirni in zbrani?
Ne samo pred finalom, skozi celotno tekmovanje sem imel rituale. Na primer, s seboj sem imel svojo kafetjero in si vsako jutro pred snemanjem skuhal dobro kavo. Poleg tega sem si na slušalke zavrtel izbrano playlisto za tisti dan, izbrano glede na počutje, in ponavljal kombinacije okusov in recepte. Dokler je bil Jure v tekmovanju, sva to večinoma počela skupaj, za finale sem ritual ohranil sam.
Plating ni bil vedno vaša prednost. Kako se sicer spopadate s svojimi šibkimi točkami in kako jih spreminjate v priložnosti za rast?
Plating res ni moja prednost, vendar delam na tem, da ga izboljšam. S svojimi šibkimi točkami se ne želim preveč ukvarjati, saj mislim, da ne moreš biti najboljši v vsem. Mislim, da smo že tako v nekem napačnem trendu, da moramo biti vsi najboljši v vsem, namesto da bi iskali področja, v katerih smo res dobri, saj je vsak unikaten. Največ fokusa in energije vlagam v svoje močne točke in s tem želim najbolj izstopati. Na šibkih točkah pa je vseeno potrebno delati in se učiti, da jih spraviš na raven, ki je sprejemljiva. Stvari, ki jih ne znam, so mi izziv, in če jih prepoznam kot pomembne, se jim močno posvetim in grem v globino pri raziskovanju.
Katera je bila prva jed, ki ste jo pripravili po zmagi, in kdo jo je imel čast poskusiti? Za koga vam je najtežje kuhati (v šovu in izven šova)?
Zame in za mojo punco sem pripravil čisto preprost, masten in sočen burger. Najtežje mi je kuhati za ljudi, ki jih ne poznam. Res želim ljudi razvajati s hrano in okusi, zato sem zelo živčen, dokler ne dokončam servisa oz. izdaje hrane na javnih dogodkih. Šele ko vidim zadovoljne obraze in slišim pozitivne odzive, se sprostim in spomnim, zakaj to delam. V šovu me je bilo najbolj strah komentarjev od Mojmirja, ker je v mojih jedeh dostikrat našel detajle, o katerih sam sploh še nisem razmišljal. Hkrati sem te komentarje zelo spoštoval, ker sem zaradi njih največ kulinarično zrasel.
Hrana pogosto nosi močno emocionalno komponento. Imate v mislih kakšno jed, ki vas posebej čustveno povezuje z določenim obdobjem ali osebo v vašem življenju?
Najmočnejše emocije nosijo domače jedi od babice na Štajerskem. Res so 90 % stvari pridelali sami, ekološko, še preden je to postalo moderno. Teh okusov nikoli ne bom pozabil, od tukaj tudi moja želja po lastni kmetiji. Krvavice so tisti sveti gral, saj so bile vedno na voljo v omejenih količinah in samo v zimskem času. Pa njeni ocvirki, ki jih, tako kot ona, pogosto uporabljam kot začimbo.
V kakšnem spominu vam bo ostalo tekmovanje, tekmovalci in sodniki?
Tekmovanje in celotna ekipa mi bodo ostali v najlepšem možnem spominu. Tukaj sem potrdil svojo strast in začel pot svojih sanj. Večno bom hvaležen za to priložnost. So posebne osebe med tekmovalci, sodniki in v ekipi, ki so mi to izkušnjo naredili še posebej lepo. Upam, da bomo uspeli ohraniti stike in se še srečali na skupnih projektih.
Razkrili ste željo in sanje o kmetiji. Kako napreduje ta projekt in če ga vizualizirate, kako bo izgledal čez 10 let? Kaj vidite? Kakšne izkušnje želite ponuditi svojim gostom in kako boste povezali kulinariko s trajnostjo?
Trenutno finaliziramo nakup. Čaka me še ogromno birokracije in načrtovanja obnove, kmalu pa se bo treba lotiti tudi dela. Zaradi mnogih obveznosti, sodelovanj in dogodkov po tekmovanju ji trenutno posvečam manj časa, kot bi želel, vendar se stvari premikajo.
Čez 10 let si želim že polno delujoč kmečki turizem. Vidim že veliko živali, ogromen trajni nasad in bujno posestvo. Aktualne bodo številne delavnice in zanimive izkušnje za goste. Res želim, da poleg hrane izkusijo življenje na kmetiji, jim pokažem, s kakšnimi izzivi se spopadam, predvsem pa, da se na posestvu sprostijo, spočijejo in bolj povežejo z naravo. Če bom s svojim delom koga navdihnil, bom dosegel največ.
Kje vas lahko ujamemo v prihajajočih mesecih? Kakšni so vaši projekti?
V prihajajočih mesecih bom povsod. Čaka me še nekaj intervjujev, ogromno javnih in zasebnih dogodkov ter kar nekaj snemanj za oglase. Težko naštejem vse dogodke, zato tistim, ki me želijo kje ujeti, predlagam, da me spremljajo na socialnih omrežjih, kjer sproti objavim stvari. Me pa kar preseneča, koliko zanimanja je in kako hitro napolnimo dogodke. Res cenim takšen odziv, in to nam daje zagon za naprej.
Vas ljudje pocukajo za rokav, ko vas vidijo na ulici? Kaj vam rečejo?
Ja, kar pogosto se to zgodi in moram priznati, da so to večinoma zelo prijetne izkušnje. Večinoma povedo, da so navijali in bili navdušeni nad znanjem, ki sem ga pokazal. Hkrati pa je veliko zanimanja za to, kdaj bom zagnal svojo kmetijo in ali lahko pridejo kaj poskusit.
Če vam damo na izbiro vse dolenjske sestavine, kaj bi pripravili in kako bi poimenovali jed?
Sigurno bi pripravil kaj iz krškopoljca, saj si to vrsto prašičev želim tudi na svoji kmetiji in mislim, da ima izredno kakovostno meso. Pripravil bi kotlet krškopoljca z res hudo mesno omako s cvičkom, pa matevža na malo drugačen način. Ime bi bilo lahko čisto preprosto: “Svinja z matevžem in cvičkom”.
