E-UTRIP
Orožniki so ga med govorom vklenili.
Društva Featured Film Novice Ribnica Zanimivosti In zabava

Lepi Nace je čisto prvi zaklical “Na pomoč!”

V Prigorici pri Ribnici so krajani še danes, 165 let po njegovem rojstvu, močno ponosni na Ignacija Merharja, brkatega in klenega moža. Ni bil le gostilničar in posestnik, kar 35 let je županoval v Dolenji vasi. Pripomogel je tudi k temu, da se je tamkajšnje šolstvo postavilo na noge. Bil je tudi buditelj zatiranja Slovencev in druženja vseh gasilcev pod slovenskim praporom.

Ignaciji Merhar.

O njem je v kroniki Gasilskega društva Ljubljana mesto zapisano: »Leta 1880 je na 10. obletnici Freiwilige Feuerwehr Leibach ‘Lepi Nace’ poveljeval svojim možem, gasilski četi iz Dolenje vasi, slovensko. Šok za tedanjo nemškutarsko Ljubljano, šok za Avstro-Ogrsko.« Še posebej, ker so Nemci in njim privrženi gasilci do slovenskega poveljevanja zavzeli zelo strogo stališče.

»Proč s tem, bodimo domači v svoji domačiji.«

A se zdi, da je bil vsa ta leta Merhar, ki je dal stanovskim kolegom gasilski pozdrav »Na pomoč«, od vrha osrednje gasilske združbe nekoliko pozabljen, za nekatere celo odrinjen. »Ob 70-letnici njegove smrti je Gasilska zveza Ribnica podala predlog osrednji zvezi, da bi imeli po njemu imenovano vseslovensko operativno priznanje. Žal je ta predlog obtičal v predalih, uspelo nam je le, da smo eno izmed tekmovanj v regiji Ljubljana 2 poimenovali po Ignaciju Merharju,« je dejal Janez Puželj iz Gasilske zveze Ribnica. Današnji rod gasilcev se sprašuje, kako je šlo v pozabo tako pogumno dejanje komaj 23-letnega mladeniča, ki se je uprl monarhiji in odločno dejal: »Ali ni smešno, če se pomisli, da Slovenec Slovencu zapoveduje v tujem jeziku? Proč s tem, bodimo domači v svoji domačiji.«

Pri rosnih 23-ih zrelostno zaveden, pogumen in odločen

»Še marsikaj je, kar ni bilo po volji nemško govoreči večini,« tega leta na paradi v Ljubljani, ob poveljevanju svoji, Dolenjevaški četi, ki jo je leta 1878 ob pomoči občinskega sluge Matije Zbašnika, cestarja Jakoba Gnidice, posestnika Janeza Bojca, kovača JanezaMerharja in verjetno še koga ustanovil, drzno zinil Lepi Nace.

Orožniki so pristopili k Merharju, mu vzeli sabljo, njega pa zaprli. Vendar so ga morali na pritisk občinstva, zlasti gasilcev, že po nekaj urah izpustiti. Njegova pokončnost je navdušila uniformirane tovariše, ki so ga po izpustitvi obsuli, pristopilo mu je tudi nekaj izobražencev, celo pesnikov in pisateljev, ki so mu čestitali. »Vi ste v enem popoldnevu za slovenstvo napravili več kot mi v 50-ih letih,« so mu dejali. To mu je dalo še več vetra v jadra.

Leta 1886 je izdal prvi slovenski Vadnik, kjer v uvodu pove: »Nemškega poveljevanja ne potrebujemo! Lepše se da poveljevati v našem, domačem jeziku! Čemu bi se učili slovenski gasilci nerazumljivo nemščino, čemu bi slovensko poučevali, nemško pa ukazali storiti, ko nam tega ni treba.«

Filmska zgodba v Dolenji vasi in Prigorici

Spomin na ta dogodek izpred 140-ih let je Muzej Ribnica nameraval lani na Gasilski veselici v Prigorici obeležiti z uprizoritvijo Nacetove aretacije v Ljubljani. Zaradi epidemije koronavirusa se jim je načrt izjalovil, so pa kasneje posneli 25-minutni film Naš junak o tem dogajanju.

Scenarij za film je bil prepuščen Andreji Škrabec, ki sicer piše besedila za dramsko skupino Dramšpil. Ker o klenem Nacetu ni vedela skoraj nič, se je zakopala v arhivsko čtivo in izbirala najbolj žlahtna besedila, ki so ostala za buditeljem slovenskega gasilstva. Rdeča nit stvaritve je ta globoki čut do zatiranega materinega jezika, ki jo je rojak priklical s pogumnostjo. »Svojo življenjsko in narodno moč je Merhar v času hudega nemškega pritiska črpal v Levstikovem geslu, ki je veljalo za vse poštene in zavedne Slovence: Trd bodi, neizprosen, mož jeklen, kadar braniti je časti in pravde narodu in jeziku svojemu,« je ob predstavitvi filma, ki ga je kritika ocenila kot izjemnega, predvsem pa poučnega, povedala Andreja Škrabec.

»V slabih petih urah nam je uspelo posneti film, zahvala pa gre vsem nastopajočim – tako Dolenjevaškim gasilcem, GZ Ribnica, KS Dolenja vas, posameznikom, seveda tudi Dramšpilu in R-kanalu,« je projekt kot enega pomembnejših v muzejski zbirki pospremila mag. Marina Gradišnik, kustosinja Muzeja Ribnica.

(mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki