»Kamorkoli boš šel, se zavedaj, sine moj, bodi prijazen do ljudi. Spoštuj jih in hkrati pazi, s kom se družiš in kaj počneš. Od nas odhajaš čistega obraza, na tebi je, da ga ne boš nikoli umazal in tako naredil sramoto družini in celi dolini,« se je s popotnico v Kočevsko Reko, ki mu jo je na krhka pleča davnega leta 1963 iz vasice Hrvatsko, lučaj čez Kolpo oddaljena od Osilnice, kamor je hodil v šolo, naložila mama, podal takrat še ne 15-letni mladenič Jože Štimac. Šel je s trebuhom za kruhom, sicer ne tako daleč od doma, a med ljudi v zaprto območje tega dela Kočevske, ki je dihalo pod režimom Matije Mačka. Golobradi deček iz Gorskega Kotarja seveda ni imel pojma, kdo je ta možakar, še manj pa, da bi občutil togost strogo varovanega prostora, kot so ga mnogi predstavljali.
Jožetu se še danes sanja po kupih jugoslovanskega denarja
»Šel sem se gozdnega delavca oziroma nekakšnega oskrbnika večje koče s šestimi ljudmi, se spomnim. Pravzaprav stric, ki je že bil v Snežniku, je mami rekel: »Jelka, pošlji Joškota, da bo kaj zaslužil.« Nisem okleval. Kmalu sem pri mami naredil kuharski tečaj. Kako? Navadila me je štiri ali pet jedi pripraviti in se je prijelo. Vsi so bili zadovoljni. Ko je prišla plača, sem štel denar. Stric je zaslužil 50 tisoč dinarjev, jaz 24, oče, ki je kruh rezal na gaterju v Gerovem pa le osem tisočakov,« se Jožetu še danes sanja po kupih jugoslovanskega denarja. Tudi daril, ki jih je prinesel dedek Mraz. Resnico in ne sanje pa razkrije, kako mu je uspelo pri teh letih dobiti delavsko knjižico: »Matičar na Brodu je z mamo hodil v šolo. Veza pač,« se mu zasmeji.
»Moj gre pa za kovača!«
A v koči ni ostal dolgo. Glas očeta, da je napočil čas, ko se mora sin odločiti za poklic, je pretehtal. Ko je slišal, da kovaški mojster Urh v Čabru išče šegrta (vajenca), mu je oče ponosno dejal (obljubil): »Pošljem vam Jožeta. Pri vas naj bo na razpolago 24 ur na dan, daj mu hrano, stanovanje in ga ženi, naj dela.« Šola je bila na Reki in v Senju, kjer so se navadili največ kovaških prijemov. »Še se spomnim, ko je oče šel po vasi in spraševal, v kakšne šole bodo pošiljali svoje otroke. Naš gre za drvarja, sosedov za orodjarja, od znanca se bo izučil za vodovodarja. »Ah, to ni nič,« še danes sliši vzvišen očetov glas, »moj gre pa za kovača.« In tako je šibki Jože v roke prijel kladivo in nakovalo, v gozdarsko šolo pa ga niso mogli spraviti tudi zaradi priporočil učiteljice Milene, ki ji je bilo služenje kruha zgolj z rokami sveto in najbolj pošteno.
Drugič je s sotočja Kolpe in Čabranke v Kočevko Reko stopil 1968 in v njej ostal. Kot izučen kovač je delo dobil v Snežniku. Konje, ki so jih uporabljali za spravilo lesa, je bilo treba obuvati s podkvami, kasneje je moral kovač servisirati traktorje in drugo orodje in opremo. Leta 1993 je Snežnik z reorganizacijo Jožeta poslal med privatnike. Za podjetje je do upokojitve delal pogodbeno. »V glavnem je bilo varjenje in servisiranje težkih gozdnih strojev, večkrat pa so mi izpolnjevali delavnik tudi izdelki po naročilu,« opiše poklic, za katerega Lepi Cane pravi, da danes ni tako težak, saj so ročna dela nadomestili stroji, ki so zatolkli zven orodja in kovine, še posebej, ko je bila ta ogreta položena na nakovalo. Vihtenje kladiva po »rdečem« železu je poezija in umetnost, Cane kot zadnji v generaciji kovačev, ki je leta 1967 dobil tudi diplomo, opiše ta poklic.
Od kod ime Lepi Cane?
Pod tem vzdevkom, bolj kot Jožeta, ga vsi poznajo od zgodnjih sedemdesetih prejšnjega stoletja. »Takrat se je dolgo predvajala neka humoristično glasbena oddaja iz Beograda, Muzikanti. Orkester so sestavljali trije člani, Burduš, Rajko in Lepi Cane, ki je igral harmoniko. Suhe (športne) postave in izgleda je bil tako kot jaz; 70 kilogramov tehtam že od vojakov,« pokaže Cane fotografije.
Cane izdeluje stvaritve po naročilu
V jeseni življenja neutrudno oblikuje ducat kovaških stvaritev za ustanove, cerkve, gradove in naročnike. Vsakdo, ki ima danes kaj za naredit, a tega ne dobi v trgovini, stopi v njegovo delavnico. Tudi staro popravlja, veliko mojstrovin, ki so paša za oči, je sad njegovih rok. Je priljubljen med vsemi generacijami ljudi daleč naokrog, po razvezi s prvo družico in 23-ih letih, preživetih z njo, se je prav tako po 23-ih letih januarja letos poslovil od partnerice, ki mu je umrla. Obrt je v roke vzel sin, ki seveda nima kovaške diplome, a mu oče z izkušnjami daje znanje. »Vselej sem se držal modrosti, ki pravi nekako takole: »Od življenja ne obetaj preveč, pa boš živel srečno in zadovoljno. Jaz sem ga in ga bom,« sklene Lepi Cane.
(mgć)