Bil je čisto navaden avgustovski petek in pisalo se je leto 2018. Najstnica Greta Thunberg se je odločila, da tistega petka ne bo odšla v šolske klopi. Šolo je tisti dan zamenjala druga destinacija. S transparentom v roki, na katerem je pisalo »Šolska stavka za podnebje«, se je utaborila pred švedskim parlamentom. Vsak nadaljnji petek je storila enako in kmalu so ji sledili mnogi najstniki po svetu. Šolske klopi so zamenjali za aktivno opozarjanje na podnebne spremembe. Najbolj od vsega bode v oči zavest, da so val sprememb, ki so povzročile premike v smeri reševanja našega planeta, vzpodbudili otroci. Res je, da vedno znova poudarjamo, da svet stoji na mladih.
Res pa je tudi, da nikoli ne bi smeli dopustiti, da se tako pereča vprašanja prepušča nekomu, ki osebnostno ni dorasel resnosti problema in si ga je oprtal na svoja še ne utrjena ramena. Tisti, ki so izvoljeni in postavljeni na pomembne odločilne položaje, pa niso v tej smeri naredili popolnoma nič.
Prav je, da so mladi s temi dejanji pokazali svojo empatijo in odgovornost do narave in sočloveka. Toda kljub temu zanosu se še vedno ne naredi dovolj, da bi resno pokazali, da nam je mar. Žal ni dovolj, da mladi s transparenti protestirajo pred državnimi ustanovami, ki imajo edine možnost korenitih posegov v obstoječe zakone, da bi preprečile neizbežno katastrofo. Pričeti bi morali takoj sedaj in ne jutri, ker jutri bo prepozno.
“… Vsaj dvajset let smo prepozni.”
Vse glasnejši so strokovnjaki s svojimi opozorili. Imajo tehtne dokaze, ob katerih še tako laični javnosti postane jasno, da smo vsaj 20 let prepozni. Prepozni, da bi lahko preprečili škodo, ki smo jo s svojimi neodgovornimi dejanji povzročili vsi, ki pripadamo vrsti, ki naj bi bila med živimi bitji najbolj intelektualno razvita. Kar nam prav nič ne pomaga, če ne znamo ali nočemo sprejeti odgovornost za svoja dejanja. Ta nimajo nobene veze z intelektom, ampak so posledica človeškega ega. Za tega pa vemo, da v kolikor uide iz zdravih razumskih okvirjev, lahko naredi nepopravljivo škodo. Namesto da ga bi uporabili za reševanje edinega planeta, ki ga imamo, smo dopustili, da nam ga “vzame”. Posledica nerazumskega okoriščanja na račun narave je trenutno stanje, ki ga že čutimo vsi.
Lućka Kajfež Bogataj: “Podnebnih sprememb ni več možno ustaviti.”
Tako kot pravi klimatologinja Lučka Kajfež Bogataj: »Poglavitno dejstvo je, da podnebnih sprememb ni več možno ustaviti, možno pa bi bilo zmanjšati njihov obseg. V najslabšem primeru bo svet čez dobrih 90 let za kakih 6 stopinj Celzija toplejši, z resnim pristopom in z drastičnimi spremembami življenjskega sloga pa bi stopnjo ogrevanja lahko znižali na 2 do 3 stopinje Celzija. Vreme namreč ni samo temperatura, temveč splet vseh možnih meteoroloških pojavov. Pri žrtvah in škodi ne gre le za vreme. Gre tudi za našo vse večjo ranljivost. Naj omenim samo napačno prostorsko načrtovanje, nepremišljene posege v okolje, neustrezno gradnjo hiš in splošno podcenjevanje moči narave. Naši dedje so razumno spoštovali naravne zakonitosti, naša generacija pa precenjuje tehnologije, zato jo vreme vedno znova preseneti. Vreme ne sme biti naš sovražnik; z znanjem, s spoštovanjem in pametnim načrtovanjem ga raje izkoristimo sebi v prid«.
Glede na trenutno stanje v svetu pa se poraja vprašanje: ali je res potrebno, da nas ogrozi nevidna sila, zaradi katere se lahko človeštvo ustavi?! Ali zaradi te nevidne sile na Kitajskem zopet lahko občudujejo modro nebo, so v Benetkah v kanalih opažene ribe in Blejsko jezero ne bo več rdeče?
Tudi to ne bo dovolj. Kot človeštvo se moramo zbuditi. Z odgovornimi dejanji mora prav vsak izmed nas poskrbeti za edini planet, ki ga imamo. In dokler ne bomo sprejeli v kolektivno zavest, da nimamo popravnega izpita, do tedaj bomo živeli v zmoti, da smo nedotakljivi. Vsi smo Greta, Lučka…, ki se moramo dan za dnem truditi, da bodo zanamci lahko še živeli in občudovali lepote tega planeta. Torej, sami moramo biti sprememba, ki bi jo radi videli v svetu.
Na grški meji gledamo begunce, ki bežijo pred vojnami, ki divjajo po njihovih deželah. Bojim se, da ni več daleč dan, ko bomo nemočno gledali milijone ljudi, ki bodo zapuščali svoje domove zaradi radikalnih klimatskih sprememb.
In kot pravi Lučka K. Bogataj: »Ko zmanjka vode, je konec ljubezni.«
S.K.