Ljudje smo bitja, ki človeka težko pohvalijo v času njegovega življenja. Na grobove nosimo rože, namesto, da bi jih podarjali živim. Ja, kako velik pečat pusti posameznik, se zavedamo šele, ko te osebe več ni.
V začetku novembra je umrl Vinko Beznik. Veliko ime obrambe slovenske suverenosti. Tudi on je zaslužen, da danes živimo v samostojni državi, ki nam je tako samoumevna. Bil je skromen, nikoli ni zahteval, da se njemu in njegovi enoti priznajo vse zasluge za prispevek k osamosvojitvi naše države.
»Čeprav smo imeli srečo, da smo takrat imeli tebe; Vinko za poveljnika,« je na pogrebu, v imenu Policijskega veteranskega društva Sever – SE, povedal Janez Portir.
Ljudje, ki so Vinka Beznika pospremili na njegovi zadnji poti so o njemu lahko govorili le v presežkih. Pokopali so ga z vsemi vojaškimi častmi. Kako pomemben je za slovensko zgodovino, so pričali tudi navzoči na pogrebu. Govor je med drugimi imela tudi takratna ministrica za notranje zadeve Tatjana Bobnar. Poklonila so se mu številna najpomembnejša imena slovenskega političnega prostora in Policije.
Beznik je skozi svoje delovanje sprejemal številne strateške odločitve, za katere javnost niti ne ve, morda jih ne bi niti razumela. Ostale so nekje v zgodovini – po krivici spregledane. Še posebej v domačem okolju. Pogreba se predstavniki Občine Kočevje niso udeležili, lahko povsem opravičeno, pa vendar …
Je Občina Kočevje naredila dovolj, da se je zahvalila tako pomembnemu Kočevcu, tako pomembnemu Slovencu? So se mu morda ob prvi seji nove občinske sestave poklonili vsaj z minuto molka?
Glede na to, da župan dr. Vladimir Prebilič ve, kako pomembna je obramba, bi bilo prav, da se Vinku Bezniku primerno zahvalimo.
Kot sem napisal na začetku, človekove zasluge prepoznamo šele po njegovi smrti. Upam, da se bo Kočevje zavedalo vsaj tega in posthumno odlikovalo človeka, ki v domačem okolju, v času življenja, ni dobil primerne zahvale.
Ivan Gabrič, urednik časopisov Kočevar/Krošnjar/Mestnik