E-UTRIP
Featured Kolumna

KOLUMNA: Medosebni odnosi

Ste se kdaj zalotili ob misli, da bi bili edini na tem širnem svetu? Nikjer nikogar, samo vi. Kakšen občutek vas preveva ob tej misli? 

Pred leti, ko sem bila še majhna deklica, smo s starši hodili vsak vikend na obisk k babici. Vsakega našega obiska se je zelo razveselila. Kljub temu, da so naša skupna druženja trajala največ urico, je bil čas preživet pri babici neprecenljiv. Nikoli ne bom pozabila njenega nasmeha in visoko dvignjeni roki, s katerima nam je mahala v slovo. Ta prizor se je ob vsakem obisku ponovil. Kot vse v življenju, so se tudi ta skupna druženja ob njenem slovesu za vedno končala. Meni pa so pustila dragocene spomine, ki me opominjajo na minljivost življenja.

»Ne žaluj. Vse, kar izgubiš, se vrne v drugi obliki«. (Rumi)

V obdobju srednje šole, ko hormoni krojijo večino naših, včasih tudi nerazumnih dejanj, sem našla pot do moje edinstvene tete. Pred tem sem mislila, da dober odnos temelji samo na pogovoru. Ob njej sem spoznala, da molk pove več kot tisoč besed. Tako sva lahko dolge trenutke sedeli druga ob drugi, se na rahlo dotikali z rokama in molčali. Tišina in mirnost okolice je sporočala, da se tke vez, ki jo lahko pretrga samo naravni tok življenja.

V življenju sem bila blagoslovljena tudi z osebo, ki mi je pokazala, kaj je bistvo prijateljstva. Naučila me je poslušati in slišati. Moja najboljša prijateljica je vedela, da iskreno prijateljstvo temelji na poslušanju. Nasvete pa se deli samo, ko te zanje prosijo. Pravijo, da je srečen tisti, ki ima v življenju vsaj enega dobrega prijatelja. Le redkim se ta sreča podvoji, jaz sem za to neizmerno hvaležna.

»Med prijatelji ne šteje tisto, kar je izgovorjeno, ampak tisto, česar ni treba izreči«. (Albert Camus)

Se pa zgodi, da v življenju trčimo tudi v odnose, za katere menimo, da jih ne razumemo povsem. Trudimo se in trudimo, mislimo, da smo naredili že vse, a imamo občutek, da smo obstali na mestu. Naj se sliši še tako nemogoče, se včasih morda trudimo preveč. Zapletemo se v svoja pričakovanja, ki nas oddaljujejo od želenega. Nikogar ne moremo spremeniti. Kakor ne moremo prisiliti nikogar, da nas sprejme. Znati moramo prisluhniti in prepustiti, da gre naravni tok svojo pot.

Pa znamo prisluhniti tudi ostalim živim bitjem? Tako rastlinam kot živalim. Živali so edina živa bitja, ki nič ne pričakujejo. Celo svoje življenje samo dajejo. V kolikor se nam uspe energijsko povezati s temi čutečimi bitji, doživimo najčistejše izkustvo kot si ga sploh lahko predstavljamo. In tako smo bogatejši še za eno neprecenljivo izkušnjo.

»Dokler bodo ljudje mislili, da živali ne čutijo, bodo živali čutile, da ljudje ne mislijo!« (Nuša Hozjan)

Merilo odnosa je predvsem medsebojno spoštovanje ter razumevanje in sprejemanje različnosti. Ste pripravljeni upoštevati ta dejstva in si s tem oblikovati iskrene odnose?

S.K.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki