Letos septembra mineva 75 let od največje preizkušnje, ki je doletela človeštvo – 2. svetovne vojne. 26 let mineva od pokola v Srebrenici, kjer se je zgodil poboj 8000 muslimanskih dečkov in mož. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) je do 20. maja 2021 umrlo 3,4 milijona ljudi za posledicami koronavirusne bolezni covid-19. Gre za uradne podatke, kot pa neuradno ocenjuje WHO, naj bi bila ta številka za dva do trikrat višja.
Sedaj se verjetno sprašujete, kaj imajo ti trije dogodki skupnega. Na prvi pogled, razen velikega števila smrtnih žrtev, res prav nič dosti. A če pogledamo iz širše perspektive, imajo skupno ključno točko – človeški um. Narava nam je kot edini živi vrsti dala možnost nenehnega intelektualnega razvoja. Kar pa seveda s pridom izkoriščamo, predvsem na področju tehnološkega napredka. Tukaj smo naredili enormne preskoke, ki so nas popeljali do življenja, kot ga poznamo danes. Skupaj s tem razvojem se je namreč začel spreminjati človek. Pa se je zaradi tega začelo spreminjati tudi človeštvo? O ja, zelo se je spremenilo. Predvsem zavedanje, kaj vse smo zaradi tehnološkega razvoja sposobni narediti. V eni uri smo lahko na drugem koncu Evrope, v trenutku se lahko povežemo z drugim koncem sveta in naredimo dobičkonosen posel, iz domačega naslonjača si lahko opremimo celo stanovanje in še bi lahko naštevali. Vse to nas je spremenilo do te mere, da smo pozabili na osnovni smisel našega obstoja. Narav nas ni ustvarila skupaj z ostalimi živimi bitji samo za to, da bomo izkazovali svojo moč in premoč nad njimi. In ne “samo” nad njimi. Še bolj neverjetno – izkazujemo svojo premoč nad sočlovekom. Kar nam daje svobodo in neodvisnost, da lažje in lepše živimo, na drugi strani izkoriščamo, da ranimo človeka. V vsej svoji zaslepljenosti ne uvidimo, da v bistvu škodujemo sami sebi. Kdaj bomo torej sprevideli, da škodujemo sebi? Koliko virusov nas bo moralo še “napasti”, da bomo spoznali, da je vzrok pri vsakemu posamezniku? Kolektivna zavest se lahko dvigne samo ob spoznanju nas samih, da je vsak izmed nas soodgovoren za družbena dogajanja. Ob tej trditvi se nam bo sprožil naš notranji varovalni mehanizem, ki nam bo začel govoriti, kdo je kriv za vse, kar se nam dogaja. Hitro bomo začeli naštevati, da je krivec vlada, da so to vsi sovražniki, ki nas obkrožajo, vsi tisti, ki nam ne privoščijo nič dobrega, še na otroke, ki nas ne ubogajo, bomo zvalili krivdo, in navsezadnje še na psa, ki se je že ne vem kolikokrat ulegel na naš naslonjač. Zakaj nam je tako težko priznati in ozavestiti, da si škodujemo lahko samo mi sami in nihče drug? Torej, kdaj bomo začeli svoj um uporabljati za človekov blagor?
Trenutna kriza, ki jo preživlja ves svet, ni posledica narave, ampak človeškega uma. Z ostalimi živimi bitji sobivamo zato, da bi v sklopu naravnih zakonov naredili skupni razvoj. Zadnji dogodki več kot očitno kažejo, da bomo morali priti do spoznanja in zavedanja, da smo tukaj vsi skupaj, ker ne moremo živeti eden brez drugega. In vsi tisti, ki mislijo in čakajo na trenutek, da se bomo vrnili v “stara” življenja pred zdravstveno krizo, se globoko motijo. Žal ne bo dovolj samo nastaviti ramo (to se ne navezuje na cepilno strategijo!), dobiti dva zdravilna odmerka in veselo živeti po starem. Kajti ravno to obnašanje nas je pripeljalo do sem, kjer smo danes. Če si želimo, da se kaj takega več ne ponovi, bomo morali korenito spremeniti odnos do življenja. Ni nujno, da nas bo v prihodnosti doletela enaka preizkušnja, zagotovo pa bo še težja. Lekcije se ponavljajo toliko časa, dokler jih ne osvojimo.
In za konec vprašanje za milijon dolarjev: kako to narediti? Enoznačnega odgovora seveda ni. Ni tako preprosto. Preprosto pa ni samo zaradi razloga, ker človek težko sprejme, da ne obstajata samo um in materialni svet. Obstaja še nekaj veliko pomembnejšega in to je naša zavest. Ona je naš pravi vodnik, ki nas pravilno usmerja, če jo le znamo poslušati. Pa jo znamo?
S.K.