Pred osmimi leti je na pobudo občine Dolenjske Toplice posejala seme večdnevna prireditev »Dnevi kočevarske kulture«, z namenom širši javnosti predstaviti živo kulturno dediščino Kočevarjev, ki so več kot 600 let živeli v tujem jezikovnem in etničnem okolju, a kljub temu v sožitju z večinskim narodom ohranili svojo identiteto.
K skupnemu projektu sta bili povabljeni tudi občini Semič in Kočevje, ki je bila gostiteljica letošnjega štiridnevnega dogajanja pod častnim pokroviteljstvom predsednika države Boruta Pahorja.
Kočevarščino, nemško narečje, prevladujočo govorico na jezikovnem otoku te narodnostne skupine, ki je živela na obeh straneh Kočevskega roga, se že dolgo trudijo ohranjati na različne načine, predvsem skozi predavanja, ustvarjalno-izobraževale delavnice in likovne razstave, na čemer je bil poudarek tudi letos, je dejala Vesna Jerbič Perko, direktorica Pokrajinskega muzeja Kočevje.
Predavanja, vodeni ogledi, Likovna delavnica
Zavod Putscherle iz Stare Cerkve je najmlajšim poučno, z dr. Anjo Moric, Barbaro Koblar in Domnom Češarkom razkril čebelarske domislice pionirja čebelarstva Jurija Jonkeja, podučili so se tudi opripovedni dediščini Kočevske. V Koblarjih, ki se ponaša s čudovitim vaškim domom in gostoljubnimi krajani, je Ivan Kordiš iz Pokrajinskega muzeja Kočevje zbranim nekoliko bolj preko predavanj približal kočevarsko kulturo, kočevarsko dediščino pa je predstavila Maridi Tscherne, predsednica Zavoda Mošnice – Moschnitze iz Starih Žag pri Dolenjskih Toplicah, ki deluje v okviru Zveze kočevarskih organizacij. Osrednji dogodek se je odvil v Pokrajinskem muzeju Kočevje, kjer je grb, takšna je protokolarna praksa, kot organizator prihodnje leto, prevzela Občina Semič, nato je sledil kulturni program z nastopom vokalne skupine Cantate Domino, folklorne skupine Kočevarjev staroselcev in članov zavoda Mošnice.
Govori jo še okoli 70 ljudi
»Kočevarščino, ki žal počasi izginja, se trudimo ohranjati na več načinov. Likovniki jo žlahtijo po svoje, pripravljamo tudi jezikovne tečaje, razstave, kulinariko. Pri tem imamo podporo lokalnih skupnosti, tudi države, sicer skozi manjše projekte, ni pa prav nobenega odziva s strani avstrijskega veleposlaništva (države). Lahko bi rekla, da so za nas zaprli vsa vrata, občutek imamo, kot da se vedejo, da ne obstajamo,« je malce žalostno dejala Maridi Tscherne. Pravi še, da se je pred dvajsetimi leti po kočevarsko lahko pogovarjala vsaj z 250 osebami, zdaj pa ne več kot s 70-imi. Upa, da vse še ni izgubljeno, saj interes obstaja, tudi med mladimi, kar je navsezadnje pokazala tudi Likovna kolonija Koblarji 2022. »Lani so se mladi razkropili po vasi, saj je bilo vreme poletno, danes smo ob dežju zavetje poiskali v vaškemu domu, kjer nas greje topla peč na drva, od zunaj je pod »jurčkom«, ob ognju, prav tako ustvarjalno vzdušje,« je Maridi strnila vtise.
Motive raztresenih stavb nekdanjega jezikovnega otoka in narave, ki priča o ljudeh in njihovih običajih, so s čopičem in živimi barvami na platnu res mojstrsko upodobili učenci OŠ Belokranjskega odreda Semič in OŠ Dolenjske Toplice ter nekdanji učenci, člani Društva likovnih ustvarjalcev Semič, prvič so se jim pridružili tudi učenci OŠ Stara Cerkev.
(mgć)