Ribničanka Monika Klun, mag. varstvoslovja, asistentka na področju kriminologije in raziskovalka na Fakulteti za varnostne vede Univerze v Mariboru (FVV UM), prejemnica Letne raziskovalne nagrade FVV UM za najboljše raziskovalne dosežke študentov FVV UM v določeni vpisani generaciji za leto 2018 in Rektorjeve nagrade za leto 2019. Trenutno piše doktorsko disertacijo o kriminalističnih vidikih nasilja odraslih otrok nad starši. Pogosto mediji poročamo o nasilju staršev nad otroki, a za zaprtimi vrati se dogaja marsikaj. Sogovornica nam v intervjuju razkriva področje njenega dela.
Kaj je nasilje odraslih otrok nad starši in kakšna je povezava z nasiljem nad starejšimi?
Nasilje odraslih otrok nad starši je »enkratno, večkratno ali kontinuirano vedenje polnoletnega sina ali polnoletne hčere, zaradi katerega se biološki ali krušni starši počutijo ogrožene, ustrahovane, nadzorovane ali napadene« (Klun in Frangež, 2019). Gre za družbeno problematiko, ki se je premalo zavedamo. O njej se tako v Sloveniji kot v tujini (pre)malo govori in piše, kljub temu da je močno povezana s širšim področjem nasilja v družini, nasilja mladoletnih otrok nad starši in predvsem z nasiljem nad starejšimi. Pri tem je potrebno upoštevati trende glede naraščanja števila starejših ljudi, ki bi lahko bilo povezano tudi z vedno večjim številom viktimizacij tovrstnih oseb (Golding idr., 2004; Klančnik in Pavšič Mrevlje, 2013).
Tematika je zaskrbljujoča z vidika posledic, ki niso vedno vidne navzven. Žrtve doživljajo občutke nemoči in strahu pred otroci, bojijo se nadaljnjega nasilja. Tako žrtve kot tudi celotna družina se soočajo s stigmatizacijo, hkrati pa žrtve iščejo razloge za otrokovo nasilno vedenje in ga opravičujejo. Za nasilje krivijo sebe (v smislu neuspelega starševstva, disfunkcionalnosti družine) ali iščejo opravičila v problemih, s katerimi se sooča otrok. Dodaten občutek krivde vliva tudi družba, ki starše krivi za vedenje otroka. Starši lahko tudi otrokovega vedenja ne prepoznajo kot nasilnega in mislijo, da morajo finančno podpirati svoje potomce, pa četudi so ti že polnoletni in imajo vse pogoje, da so svoje dohodke ustvarjajo sami. Navsezadnje je prisotna še brezmejna ljubezen do svojega otroka. Vse našteto predstavlja oviro za prijavljanje nasilja, zato veliko primerov ostane neprijavljenih. Posledično starši sami oblikujejo »zaščitne ukrepe« pred nasiljem (npr. skrivanje nožev, priprava prostora, skozi katerega bi lahko pobegnili v nasilnem dogodku (npr. vrtna lopa), spanje v vsakdanjih oblačilih za hitrejši pobeg), pri čemer ga prijavijo šele takrat, ko nasilje preide že v zelo hude oblike.
Problematika nasilja odraslih otrok nad starši se lahko prepleta s področjem nasilja nad starejšimi, a ni nujno. O povezanosti s slednjim področjem govorimo tedaj, ko žrtev dopolni starost 65 let in pade v kategorijo »starejših«.
Katere oblike nasilja izvajajo odrasli otroci?
Otroci lahko nad starši izvajajo psihično, fizično, ekonomsko in spolno nasilje, izvršujejo pa tudi premoženjsko kriminaliteto in starše zanemarjajo. Nasilje se običajno začne s psihičnim (npr. žaljenje, vpitje, grožnje), ki lahko preraste v fizično nasilje (npr. klofutanje, porivanje, brcanje, davljenje, metanje stvari, uničevanje inventarja). Ekonomsko nasilje se lahko kaže v izsiljevanju za denar ali nepremičnine ter nadzor nad financami staršev. Primeri spolnega nasilja nad starši so v strokovni literaturi redko omenjeni, kar seveda ne pomeni, da takšnih primerov ni – pomeni le, da gre za toliko bolj tabuizirano področje. Otroci lahko staršem kradejo denar ali druge predmete in izvajajo različna kazniva dejanja s področja premoženjske kriminalitete, zanemarjanje pa je povezano z opuščanjem skrbi za starša. To se lahko vidi v tem, da otrok staršu ne pomaga pri prehranjevanju, ga ne prehranjuje na pravilen način, se ne ozira na njegove potrebe ali mu ne izkazuje skrbi oziroma ljubezni. Nasilje običajno poteka tako, da storilec izvaja več oblik hkrati (npr. psihično, fizično in ekonomsko).
Ali lahko predstavite nekaj statističnih podatkov o nasilju odraslih otrok nad starši? Kako pogosto se pojavlja?
Izvedli smo raziskavo (Klun, Frangež in Bučar Ručman, 2022), v kateri smo ugotavljali, kako pogosta so kazniva dejanja, pri katerih so storilci in žrtve v razmerju odrasel otrok-starš v obdobju 2010-2020 v Sloveniji. Analizirali smo statistične podatke policije za naslednja kazniva dejanja: uboj, umor, lahka telesna poškodba, huda telesna poškodba, posebno huda telesna poškodba, spolna zloraba slabotne osebe in nasilje v družini, ter določili delež naštetih kaznivih dejanj v omenjenem kontekstu v primerjavi z vsemi navedenimi obravnavanimi kaznivimi dejanji. Analize kažejo, da so deleži tovrstnih kaznivih dejanj majhni. Najpogosteje obravnavano kaznivo dejanje je bilo nasilje v družini (11 %), najmanj pa je bilo obravnavanih primerov spolne zlorabe slabotne osebe in posebej hude telesne poškodbe (2 %). Delež kaznivih dejanj nasilja odraslih otrok nad starši (izključujoč spolne zlorabe slabotne osebe) v primerjavi z vsemi obravnavnimi kaznivimi dejanji v posameznem letu znaša med 4 % in 7 % na leto.
Čeprav se zdijo deleži obravnavanih primerov majhni, ti ne izključujejo pomembnosti problematike. Kot že omenjeno, živimo v t.i. starajoči se družbi in nekateri raziskovalci (Golding idr., 2004; Klančnik in Pavšič Mrevlje, 2013) odpirajo vprašanje povečane viktimizacije starejših oseb v prihodnosti. Dodatni vidiki so trenutne razmere, povezane z višino cen in pokojnin, zaposlenostjo ter izobraževanjem, obenem pa analizirane statistike pomenijo število obravnavanih primerov, kažejo torej na število odkritih primerov. Če ponovim, število neprijavljenih in neodkritih primerov je neznano, saj jih veliko ostane neprijavljenih.
Kakšni so razlogi za nasilje odraslih otrok nad starši? Ali obstaja skupen razlog?
V razpravah o razlogih za nasilje, je najprej potrebno izpostaviti dve pomembni dejstvi: 1) za nasilje je vedno odgovoren le storilec in 2) nasilno vedenje je odločitev posameznika. Ko govorimo o dejavnikih tveganja, je težko reči, kateri so skupni imenovalci nasilja, ker je vsak primer individualen, hkrati pa zahteva tudi svojevrstno obravnavo. V strokovni literaturi je pogosto zaslediti dejavnike, vezane na kakovost družinskih odnosov, medsebojno komunikacijo in preteklo nasilje v družini. Lahko gre tudi za odsev dolgotrajnih medsebojnih konfliktov in bivanja v skupnosti. Storilci so lahko od staršev finančno odvisni, ker imajo finančne težave in/ali težave z zlorabljanjem prepovedanih drog in alkohola. V strokovni literaturi se posebna pozornost namenja storilcem, ki so od staršev odvisni v duševnem smislu, saj se soočajo s težavami v duševnem zdravju (npr. shizofrenija). Ko se pogovarjamo o dejavnikih tveganja, moramo imeti v mislih, da so ti le sprožilci nasilja (ang. triggers) in ne opravičila za takšno vedenje.
Kako bi lahko začeli reševati problematiko nasilja odraslih otrok nad starši?
Zdi se, da je družba premalo pozorna na problematiko nasilja nad starejšimi in obstaja še veliko prostora za izboljšave na tem področju. Potrebno je ozaveščanje javnosti o različnih oblikah nasilja in mitih ter stereotipih, ki krožijo na tem področju. V takšnih primerih se namreč ne smemo obračati stran, opravičevati nasilja in iskati razloge za nasilje pri žrtvah. Ozaveščanje bi moralo dosegati tudi starejšo populacijo ljudi, da bi lažje in hitreje prepoznavali nasilje ter o njem spregovorili. Poleg ozaveščanja javnosti je potrebno tudi izobraževanje vseh ljudi, ki se ukvarjajo s problematiko nasilja nad starejšimi (socialni delavci, zdravstveno osebje, policisti, kriminalisti, državno tožilstvo, sodniki), da bodo nasilje prepoznavali in ustrezno obravnavali primere.
Da bi ozaveščanje o problematiki imelo (večji) učinek, pa je najprej treba v družbi preoblikovati odnos do starejših. Kaže se prisotnost starizma v oblikah negativnih stereotipov do starejših, zato je nujno delati na večjem sočutju do starejših ljudi, večjem spoštovanju do staršev in poudarjanju pozitivnih vrednot, vezanih npr. na prijaznost, sočutje in potrpežljivost.
Kaj moramo storiti, ko opazimo nasilje?
Ko opazimo kakršnokoli nasilje, ga prijavimo policiji. Lahko se osebno oglasimo na policijski postaji, pokličemo na 113 ali podamo anonimno prijavo (080 1200). Nasilje lahko razkrijemo socialnim delavcem, zdravstvenemu osebju ali nevladnim organizacijam (npr. SOS Telefon). Pomembno je, da o nasilju spregovorimo, kajti neukrepanje pomeni soodgovornost za nasilje.