Na kaj pomislite ob besedi kamen? Na nekaj trajnega. In tradicija kamnoseštva Erjavec traja že generacije. Družinski posel je leta 1965 ustvaril ded Alojz (rojen 1919), nadaljeval ga je Alojz mlajši, ki pa je s sinovoma Alešem in Matejem poskrbel, da se družinska tradicija in ljubezen do dela nadaljujeta. Erjavčevi so edini kamnoseki na širšem območju Kočevske – od meje s Hrvaško na Kolpi do Velikih Lašč, Sodražice in Novega mesta.
Ded Alojz se je za kamnoseka izučil v Štalcerjih, takrat se je vsa proizvodnja izvajala na prostem. Začel je s proizvodnjo betonskih izdelkov, kasneje pa je prešel na obdelavo marmorja in granita.
Lata 1980 je družinski posel predal sinu Alojzu. Oče in sin sta pri Mahovniku zgradila stanovanjsko hišo, poleg nje pa še delavnico za obdelavo naravnega kamna. V delavnici, ki so jo nagradili z moderno strojno opremo, so začeli z bolj zahtevno obdelavo naravnega kamna.
V delavnico sta začela prihajati tudi Aleš in Matej, ki sta deda in očeta z zanimanjem spremljala ob delu.
»Kot otrok sem bil kar radoveden. Zanimale so me stvari, kako in kaj, opazoval sem očeta, kako je izdeloval napise za strojem. Včasih sem se izmuznil v delavnico, da sem malo opazoval. Večkrat pa sem se usedel za mizo, ko je bila malica, da sem dobil kakšen košček salame ali špeha, v smehu pove naš sogovornik Matej Erjavec.
Z očetom je želel tudi na teren, ampak je bil še premlad in bi na delu naredil več škode kot koristi. Najbolj se spominja, ko so mleli kamen – običajno so ga mleli enkrat na leto – to se mu je zdelo precej neobičajno in nevsakdanje. »Ko se melje, se sproti ločuje preostali barvni kamen, ki pa ne spada v črno-belo kombinacijo. Spomnim se, da sem kot otrok sedel na viličarju, ga vžgal in se je začel premikati. Pa ko me je brat škropil z vodo,« obuja spomine na otroštvo v delavnici. Da bo nekoč nadaljeval družinski posel, o tem ni preveč razmišljal. »Na začetku sem bil zelo ponosen, da sem nadaljeval, kar je stari ata začel. Mogoče tudi zato, ker ga nikoli nisem spoznal, saj je umrl pred mojim rojstvom. Lepo bi bilo, da mu pokažemo, kaj nadaljujemo in kaj vse znamo, kaj vse smo se naučili …«
Iz delavnice v šolo
Po koncu skrivanja in vragolij v delavnici je bil čas za resno odločitev. Matej se je odločil za šolanje v Ljubljani, na Srednji gradbeni šoli – smer kamnosek. Nato se je izučil za gradbenega tehnika, poleg tega pa je vzporedno končal še smer pečar-keramik. Ravno v zaključevanju šolanja pa se je v Sežani ustanovilo izobraževanje za inženirje oblikovanja materialov – smer kamen, ki ga je tudi uspešno zaključil z diplomsko nalogo z naslovom: Oblikovanje in izdelava kočevarskega nagrobnega spomenika.
Nagrobniki so še vedno tabu
Delo kamnoseka pa ni le delo s kamnom, delaš tudi s sočlovekom in to v situaciji, ki je zanj težka. Na tem mestu govorimo o nagrobnikih, ki so še vedno tabu tema, pove.
»Ne znamo se soočiti, nismo pripravljeni itd. Nobenemu ni enostavno, tudi meni ne, pa vendar to naredimo z največjim trudom in ponosom za nekoga … Zato tudi tak slogan: z znanjem, kvaliteto in srcem …«
Z vsem naštetim se posvetijo tudi izdelovanju pultov, stopnic, polic. »Navdušen sem, ko zaključim projekt, po vseh šablonah, papirjih, razmišljanju, kako bi izvedel, da bo dobro izpadlo. Da bo uporabljen čim večji kos celega kamna, da bo hkrati izžareval tisti čas. Na koncu, da se izide montaža, res je veselje, ko gre vse po načrtu,« govori z žarom. Največje zadovoljstvo pa mu prinesejo unikatni projekti. »večina jih misli, da delamo samo spomenike, pa še zdaleč ni več tako. Izdelamo tudi kakšno fontano ali unikaten lijak. Res se lotimo vsega.«
Ker so na trgu že res dolgo, jim stranke zaupajo in vedo, da pri njih ne bodo razočarane. Se je pa pridobivanje novih strank v zadnjem času precej spremenilo. Veliko so prevzela digitalna omrežja, spletne strani in elektronska pošta.
Pri Erjavčevih pa še vedno zagovarjajo pristen osebni stik, pogovor in stisk roke ob sklenitvi posla. To je tisto, kar posel dela trajen, trden kot kamen.