Pred desetimi leti je ribniška občina z odlokom predpisala, kako naj ravnajo lastniki psov, ko svoje štirinožne ljubljence sprehajajo po javnih površinah, še posebej zelenicah. In zato to na več mestih postavila pasje zabojnike, ki so nekaj časa služili svojemu namenu, zadnja leta pa so bolj prazni kot ne, psov, še posebej v stanovanjskih stolpnicah, pa je čedalje več.
Večerne ure v središču dežele suhe robe že dolgo ponujajo nekakšno »parado pasjega ponosa«, posledično za njimi ostaja še več iztrebkov, ki jih lastniki ne odlagajo v zabojnike. Prvi letošnji sneg je s tridesetimi centimetri zasul ribniško dolino, a ga je čez nekaj dni pobrala odjuga in zmehčala tudi kakce, ki so razliti bodisi po asfaltu ali zelenicah.» Ko to vidim, se mi utrga misel, da bi morali prej, recimo temu, v higiensko šolo lastniki psov, preden z njimi potrkajo na vrata pasje šole,« je bila na nesnago, ko je stopila na njo, hudo jezna sicer potujoča dama, ki je še dejala, da takih primerov onstran Karavank ali slovenske Istre še ni videla.
Pa tudi tega, da lastniki pse izven naselja sprehajajo brez povodca. Nekega dne, ko je šla s prijateljem ob cesti, po robu dolenjevaškega polja, jo je sprva oblajal in nato se vanjo od zadaj zapodil pes, gospodar je od daleč dejal, da je kuža pač mladič in bi se rad samo igral. Nobenega opravičila le to, »da ji pač nič ni naredili, in naj gre naprej«. Predrznost, pa taka. Temu res ni kaj več dodati.
(mgć)