Slaba dva kilometra od Rašice, kjer se je leta 1508 v Vojvodini Kranjski rodil Primož Trubar, utemeljitelj slovenskega knjižnega jezika in slovstva, na terasasti planoti leži vas Oplakovo. Tam je 28. oktobra 1912 – kranjska je bila takrat del avstro-ogrske monarhije – v kmečki družini devetih otrok, petih sester in štirih bratov na svet privekala Julijana Zakrajšek. Odraščala je v kraljevini, zrelost je pustila v komunizmu (socializmu), visoko starost pa uživa v kapitalizmu. Po podatkih Wikipedie je s 110-imi leti in nekaj dnevi najstarejša živeča v Sloveniji.
Za svoja leta, kar je za to starost prej izjema kot pravilo, je čila, tekoče zgovorna, predvsem zdrava in vedno nasmejana ter seveda vselej lično urejena. Ima dober spomin za preteklost, zapomni si tudi dogodke iz sedanjosti. Denimo, da so jo aprila letos peljali na državnozborske volitve, ni pozabila.
Plesala je z županom
»O, ja, sem še kar v redu. Ponoči večkrat vstanem, a potem brez težav zaspim. Če me ne bi kolena bolela, po hiši mi je pri roki hodulja, bi zagotovo še šla na sprehod po vasi. In tudi plesala,« se je spomnila upokojenske zabave na Turjaku, ko se je ob stoletnici z lahkotnimi koraki sprva zavrtela z velikolaškim županom Antonom Zakrajškom, potem pa še s pranečakom.
Naravo in ljudi razgleduje z balkona, takrat se s kom zaplete v žlahten pogovor. Tudi na rojstni dan, ko so se po »šihtu« lučaj od hiše zgrnili vaški mladeniči. Zunaj je bil pravi direndaj. »Mlaj ti bodo postavili tako, kot so pred kratkim za mojo Klavdijo ob srečanju z Abrahamom,« je na gnečo na dvorišču pokazal pranečak (njegova babica je bila Julijanina sestra) Toni Vintar. »Aja, aja…,presenečenje torej,« se ji je na obrazu začutila radost. Z razdalje jim je pomahala in jih nekaj časa prijetno ganjena – vmes je meh frajtonarice, ki se je preko zvočnika razlegal daleč naokoli neutrudno vlekel vaški muzikant, z umetniškim vzdevkom Kališki – opazovala.
V več kot zadovoljivi psihofizični kondiciji
»Nekoč so mladi fantje mlaje postavljali v čast svojim izvoljenkam, danes pa meni. So res pridni ti pobje,« jih je nagovorila bolj tiho, a je druščina le ujela razumljivo »frekvenco« sosede »Uke«, kot jo ljubkovalno kličejo. »Nekdo je pred dvema mesecema spomnil, fantje, Zakrajškova teta, ki je v zadovoljivi psihofizični kondiciji bo pred vsem svetim pribila 110 križ. Ali veste, kaj to pomeni? Ja, to pomeni, da ji bomo postavili mlaj. To je najmanj, kar si zasluži,« je v njihovem imenu dejal Robert. Zadnje dni je osmerica, trije Lojzi, Jože, Jure, Miha, Franc in Robert v bližnjem gozdu posekala okoli 15 metrov visoko smreko, ki so jo obelili in po številnih »horukih« deblo zasidrali na njegovo mesto. Na vrhu krošnje plapolajo pisani trakovi, nekoliko nižje pa so pribili tablo z napisom: Julijana Zakrajšek, 110 let – priporočljiva starost. »Teta bo vesela, se že spogleduje z mlajem,« so igrivo vzdušje z odraslimi delili tudi nadobudneži Matevž, Nina, Aneja in Jure.
Kot zapeta puška je
»Kako bi opisal našo sosedo? Ma, kot zapeta puška je, nam je v ponos. Kako ne bi bila. Ej, najstarejša v Sloveniji,« je ne more prehvaliti Franc, Robert pa pristavi, da se mu je on dan, ko je bil pri njej, malce potožila le na kolena, vse drugo pa je »b.p.«.
»Tudi v mojih, čeprav jih nesem polovico in deset let manj kot vi, zadnje čase nekaj škripa,« sta se prav lepo pomenkovala o zdravju okončin in obujala spomine na mlada leta, ko se je izučila za pletiljo in se preselila v Ljubljano, kjer je vso delovno dobo in še pet let po upokojitvi delala do leta 1970. Tudi po vrnitvi iz Ljubljane v domačo hišo na Opalkovem, kjer je živela do pred petnajstimi leti, je pogosto pletla. Še sedaj rada kvačka in izdeluje različna oblačila za svoje domače, za katere je izjemna osebnost. Ni bila poročena, saj, kot je dejala, v času, ko naj bi se ljubezen porajala, to je bilo med drugo svetovno vojno, za to ni bilo prave priložnosti. Ima veliko pra-, prapra- in praprapranečakov, a natančno ne ve, koliko. »Vsi me imajo radi, to najbolj šteje,« je bila na večino izmed njih, ki so se dan po rojstnem dnevu zbrali na osrednjem slavju v gostišču na Škofljici, še kako ponosna. »Teta, ali naj pripravimo kaj – in če kaj, kje – tvoje slavje?« je Tone poizvedoval teden ali dva prej. »Seveda,« mu je zaupala željo in za snidenje sama izbrala predmestje Ljubljane.
Recept za dolgost življenja
Vsak ima svoj recept za dolgost življenja, njen pa je dobra volja in smeh ter predvsem strpnost in prijaznost, kar je tudi toplo priporočila vsem zbranim. Pa tudi na korenine prednikov in starša, ki sta dočakala visoko starost stavi. Cigarete in alkohol pa proč. Dejala je, da se že dolgo ob sedmih zvečer postavi pred televizijo. Prisluhne poročilom, najraje pa jo ob petkih, ko je »konec športa«, pritegne narodno zabavna oddaja.
Kaj pa zdravje in zdravniki? »Ne spomnim se, kdaj sem ga obiskala zadnjič, a ne Tone,« vpraša pranečaka, pri katerega družini živi. »Od začetka epidemije je bila doma, le k frizerju smo jo peljali. Proti koroni se ni cepila, mi sorodniki, ki smo prejeli vse odmerke, pa smo po vrsti zboleli. Očala si nadene kadar bere ali pri kvačkanju, s tem si krajša čas,« dopolni Tone. Tekne ji vsa hrana, ki jo med tednom dostavljajo iz Ribnice, za vikend pa kuhajo domači. »Pri obedih nisem izbirčna, le, da jih je vsakič preveč,« se pohvali na kuhinjo. Lani je ob obisku na domu župana dr. Tadeja Malovrha povabila, da se zglasi tudi ob 110-letnici. Župan je obljubo držal, v posebno čast pa si šteje srečanja z Julijano tudi ob letu osorej.