V luči nedavne 70-letnice podjetja Snežnik, smo se o njegovi preteklosti, dobrih in malce bolj težavnih obdobjih in tudi načrtih za prihodnost pogovarjali z direktorjem, g. Janezom Pucljem. Najprej smo ga želeli seveda malce bolje spoznati in kaj kmalu nam je postalo jasno, da je človek, ki – kot je sam dejal – že od nekdaj živi za in z lesom . Diplomiral je na biotehniški fakulteti smer lesarstvo in se zaposlil v domačem podjetju Inles, kjer je bil zaposlen dobrih 10 let, ko se je poslovil član vodstvene ekipe podjetja v Ribnici.
»Po spletu okoliščin sem prišel potem v, bi rekel, »ustanovno« ekipo podjetja Riko hiše. In dejansko, če se malce spomnim na tiste čase, so bile Riko hiše od njegovih začetkov pa vse dokler nisem odšel del mene. Ko delaš nekaj, kar ti je pri srcu, kjer vidiš razvoj, perspektivo in napredek, zadeva enostavno funkcionira–te tudi osebnostno izpolnjuje.Zaposlen je bil tudi v podjetju Riko v Ljubljani na projektih, ki so se dotikali lesa. Nadaljni dve leti pa je na vodstveni funkciji delal tudi v podjetju Jelovica hiše iz Preddvora, nato na projektu vzpostavitve proizvodnje montažnih hiš v Prištini. »No, danes pa me najdete tukaj, v podjetju Snežnik – kot že od julija 2021, torej, slabi 2 leti.«
V slabih 30 letih je stolček direktorja podjetja Snežnik grelo že več kot 10 posameznikov. Zakaj mislite, je temu tako?
»Videti je, da je to občutljiva »lokacija« – ne geografsko, seveda, po drugi strani pa je ravno posledica tolikšnih menjav vodstev to, da podjetje ni uspelo v takšni meri, kot bi lahko, saj v letu, dveh težko kaj »konkretnega« ustvariš, narediš, spremeniš, četudi si imel več kot odlične ideje, več kot odličen načrt. Gre predvsem za problem na državni ravni, vedno smo nekako »spregledani«, nasploh naše Kočevsko območje, na vseh področjih, ne samo v lesni industriji. In to je za moje pojme največji problem. In motivacija pač – razumljivo – kmalu pade.«
Ponosen na 70-letnico podjetja Snežnik
»Nikjer jih ni, kajne? Razen Inles, ki je še kakšno leto starejši, saj se je razvil iz obstoječe žage, torej, je tam že bila neka tradicija. No, podjetje pa je bilo 27. januarja 1953 ustanovljeno pravzaprav kot Državno posestvo Snežnik – zavod posebnega pomena za potrebe republiških organov v primeru vojne. In območje, na katerem je podjetje delovalo, je bilo zaprto, »navadnim smrtnikom« skoraj nedosegljivo. Dejavnosti, ki jih je takrat vzelo pod svoje okrilje, so bile številne: kmetijstvo z živinorejo in poljedelstvom, gozdarstvo, ki je bilo pravzaprav temeljna panoga, posek, spravilo in odvoz lesa, lovstvo, žaga in predelava lesa, gradbeništvo, mesarstvo… skratka, tukaj je bilo vse, podjetje je popolnoma obvladovalo takratne gospodarske dejavnosti okolja.
Ampak, kaj je bila posledica zaprtega področja? Ljudje tukaj so živeli v nekakšni »zlati kletki«, vse so imeli, podjetje je funkcioniralo samo po sebi, edino, kar pa je manjkalo, je bila podjetniška žilica. Mogoče, če malce razmišljam, je tudi to eden od razlogov, da se tukaj ni ustvaril nek močnejši preboj, v industrijsko bolj razvito območje. Potencial je bil ogromen, a so se takrat – sicer precej razumljivo – znašli v coni udobja. A za to niso bili krivi ljudje, pač pa sistem, ki je zadovoljeval njihove potrebe, ni pa »razmišljal« širše, dolgoročneje.«
»Siromašenje« podjetja: Treba je upoštevati tudi tedanje razmere …
»Ko se je podjetje na nek način čistilo, so bili vedno neki poslovni razlogi za to, da se neko panogo ukine. Ampak, niso pa – vsaj po mojem mnenju – dobro razmislili o posledicah. Ko nekaj odstranimo, moramo razmisliti, kaj bo to potegnilo za sabo, a v tem primeru žal ni bilo tako. Najprej lovstvo, potem gozdarstvo … kaj to pomeni za takšno podjetje pa se ni nihče spraševal. In s tega vidika sem jaz kritičen do teh dogodkov, do tega siromašenja podjetja v preteklosti, seveda pa moramo to pogledati tudi skozi prizmo razmer tedanjega časa.
Velikokrat se sprašujemo, zakaj so razmere v lesni industriji pri sosedih tako drugačne od situacije v Sloveniji. Po moje je razlog sila preprost: sosedje so se na vseh nivojih odločili kateremu cilju bodo sledili. Tudi ko je šlo kaj narobe niso odnehali, so vztrajali. Mi se nismo uspeli dogovoriti niti o skupnem cilju.
… in ostala je samo predelava lesa …
Koncesije so padle leta 2016 in od takrat naprej se je tudi Snežnik lastninsko preoblikoval, do trenutnega statusa kot družbe z omejeno odgovornostjo (d.o.o.) v lasti podjetja SiDG. »Ne vem, ampak vprašanje je, kaj bi se zgodilo, če lastništvo nad Snežnikom ne bi prevzel SiDG. Nekaj podobnih podjetij se je namreč v tem času privatiziralo, Snežnik pa tako ni bil med njimi. Veliko jih je tudi propadlo ali pa so se zgodili prevzemi.«
Naša dejavnost je zdaj osredotočena na primarno predelavo lesa: skladiščenje hlodovine, lupljenje hlodovine, razžagovanje hlodovine, sušenje žaganega lesa in osnovno finalno obdelavo: proizvodnja bukovih in hrastovih plošč, obdelava elementov za pohištveno industrijo. Veliko večino svojih produktov izvažamo v tujino, direktno ali pa posredno preko drugih podjetij.
Po dobrem letu in pol »predsedovanja« Snežniku …
»Mislim ali pa upam, da sem v podjetje prinesel neko novo energijo, nov pogled, nekaj drugačnega. Meni osebno je zelo všeč misel: »Ne morem vam obljubiti, da bo po spremembi boljše, zagotovo pa vem, da če ne bo sprememb, tudi ne bo boljše.« Torej, samo, če bomo poskusili, imamo možnost za spremembo na bolje. Delo želim čim bolj racionalizirati, kar lahko dosežemo z avtomatizacijo, da ljudem olajšam fizično delo. To pa gre samo z implementacijo ustrezne tehnološke opreme in temu pripadajočo organizacijo dela. Posodobitve morajo biti stalnica vsake industrije.
Kaj vse čaka Snežnik v prihodnosti?
»Hm, ja, veste, precej nerad govorim o tem, kaj bo. Nihče ne ve, kaj bo. Kot rečem, da planov za prihodnost ni, so samo pričakovanja in upanja. Težko razumem, da ima podjetje v državni lasti, sredi državnega gozda, najslabšo oziroma zastarelo tehnologijo predelave. Ne iščem krivcev za sedanje stanje, pač pa rešitve za prihodnost. Srčno upam, da bo pri lastniku in pa (ali pa predvsem) na državnem nivoju dozorelo spoznanje, da je potrebno Snežnik z investicijami spraviti na nivo, ki bo v ponos našemu okolju in predvsem lesno-predelovalni industriji. Da nas ne bo sram, da smo sredi »naftnega polja«, bencin pa kupujemo drugod, če sem malce »energetski«. Tisti, ki o tem odločajo ne smejo in ne morejo tega jemati kot socialni transfer v demografsko ogroženo področje. To je predvsem poslovna priložnost. In, da ne bo pomote, kar jaz vem, poznam, spremljam, so bili vedno načrti vodstva SiDG-ja, da se investira oziroma, da se posodobi proizvodnjo na Snežniku. To je bilo vedno prisotno.« Zaradi državnega lastništva in vseh spremljajočih procesov upravljanja, ki se morajo izpeljati, da lahko določeno investicijo, sanacijo, posodobitev sploh opravimo, se vedno nekje zatakne. Kljub temu, poudari Pucelj, pa je bil interes vodstva vedno usmerjen v sanacijo oziroma posodobitev podjetja Snežnik.
Še pred časom se je zdelo, da se prihodnost podjetja nakazuje v vsej svoji nepredvidljivosti, bolje rečeno negotovosti. Pa se je začel dogajati mali čudež. Smo pred prvim investicijskim ciklusom, ki bo vsaj delno razbremenil obstoječo iztrošeno opremo in pomenil preboj v okolje smelejših načrtovanj. Ni še dovolj, je pa začetek, ki pa se bo zagotovo nadaljeval v še uspešnejši konec.«
Zadnja obsežna posodobitev žagarskega obrata in predelave lesa je bila leta 1980, ko se je postavilo mehanizirano skladišče za lupljenje, krojenje in skladiščenje hlodovine, zgradila se je nova žaga, uredila se je proizvodnja lepljenih plošč in profilov za proizvodnjo stavbnega pohištva. Podjetje Snežnik je bil pojem sodobne žage v Sloveniji, danes pa je na drugem koncu »hvale«, kar pa se bo – upajmo – kmalu spremenilo. Časa ni več.
N.Š.