E-UTRIP
Featured

Jama, ki je vzela štiri življenja

Notranjost jame Bilpa.

»Tisto soboto, 27. maja, ko bi moral iti v Ribnico, kjer je potekalo športno prvenstvo ljubljanskega armadnega območja, me je nenaden klic, da je v dolini Kolpe zasulo kočevske jamarje, pot peljala v to smer. Človek v takšnih trenutkih, ko si na mestu tragedije, vedno razmišlja, kako pomagati drugemu. Žal sem zgolj stal in opazoval ter slutil na najhujše,« je upokojeni novinar Dolenjskega Lista Jože Primc pred leti kot dogodek, ki ga v svoji več kot 40-letni karieri ne bo pozabil, opisal tisto turobno soboto, leta 1978, pred jamo Bilpa.

Štirje kočevski jamarji, trije so bili letnik 1955 in eden 1956, so dopoldan skušali razširiti ozek prehod v notranjosti jame Bilpa. Načrtovali so, da bi to nalogo opravili z miniranjem, a je bila moč strupenega plina usodna za trojico, ki je umrla med jamskimi skalami. Četrtega so sicer rešili in ga predali v bolnišnično oskrbo v ljubljanski UKC, a je po nekaj dneh podlegel zaradi odmrle roke. To je doslej največja jamarska tragedija pri nas. Reševalne akcije pred dvainštiridesetimi leti so zaradi opreme in tehnike potekale počasneje, kar je morda bilo za ponesrečence tudi usodno. Začelo se je šele popoldne, z obvestilom policije v Kočevju, in nadaljevalo vse do naslednjega dne, ko so ob pol desetih zvečer reševalci iz Ljubljane in Trbovelj iz jame izvlekli zadnjega (četrtega) člana, ki je bil še živ.

Neznanega je še enajst kilometrov jamskega sistema

V jamo so sicer prvič leta 1941 vstopili člani Društva za raziskovanje jam Ljubljana. Takrat so namerili približno 45 metrov dolžine, pozneje so njihovi kočevski kolegi odkopali jamski prehod, ki se po nekaj deset metrih razcepi v dve etaži s 60 metrov visokim kaminom in v tem delu zelo vidnimi motivi zasiganosti. Tudi to je bil zanje izziv, zato so z leti veliko truda posvetili v iskanju podzemne poti od Bilpe proti Kočevju, kjer je vmes enajst kilometrov neznanega jamskega sistema. Reka Rinža, ki je edina reka na Kočevskem in izvira za Mrtvicami pod Stojno, je hkrati tudi kraška reka – na koncu poti ponikne v podzemlje in se kot Bilpa izliva v Kolpo.

Veliko o takratnih napornih raziskovanjih ve povedati nekoč zelo aktiven kočevski jamar Vasja Belšak, ki je jamo tudi izrisal. »Zanimiva je tudi z arheološkega vidika, saj so v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v jamah našli redke odlomke halštatske lončenine in ostanke favne, ovc in goveda. Geologija jame priča, da je kljubovala številnim geološkim dejavnikom,« je razložil Leo Bregar, predsednik jamarskega društva Krka. S Tanjo Podržaj in Janezom Jermanom so pred dnevi prvič stopili v njene sobane in na mestu tragedije z molkom in cvetjem oddali pošto umrlim.

Kakšna je notranjost jame?

Jama je po podatku iz Katastra jam JZS dolga 134 metrov. Na začetku je široka vsaj pet metrov, nato pa se prostori zožijo v težje prehodne rove ter v sredini zopet razširijo v dvorano. Nad raziskanim delom se nahaja kamin (navpični del) katerega so prejšnji mesec že preplezali. Na vrhu ni možnosti nadaljevanja jame, enako tudi na mestih, kjer so umrli jamarji. Na vhodnem delu so opazne sledi močnih vodnih tokov, notranjost je mlajšega izvora, saj je veliko delov, kjer je jama lepo zasigana, pojasnjuje Leo. Tam lahko najdemo snežno belo steno, nad katero je 60 metrov visok kamin in bela siga, ki se pod nogami »preliva« v majhnih slapovih. Vidni so tudi ostanki nekoč delujočih ponvic. Rov, kjer je prišlo do tragične nesreče, je v celoti odkopan, kar je razvidno po večji količini blata. V notranjosti so naleteli na številne prebivalce podzemlja: od kolonije velikih podkovnjakov, jamskih kobilic, metuljev, pajkov pa do jamskih mokric.

Kmalu pred jamo Bilpa spominska tabla

Poleg velikega poudarka pri varstvu in čiščenju jam, težo pri delu dajejo tudi izobraževanju in usposabljanju. Skupaj so izpeljali 194 različnih akcij. Z veseljem pa odkrivajo nove jame tudi v sosednjih in malo bolj oddaljenih občinah (Žužemberk, Trebnje, Grosuplje, Črnomelj, Kočevje…). Ob zaključku so v jami naredili več deset posnetkov, da si bodo lahko obiskovalci izvira lahko predstavljali, kaj vse se skriva za steno nad mogočnim izvirom Bilpe. V kratkem bodo pred jamo postavili še spominsko tablo, ki jo bo oblikoval Pavle Majerle Kukin.

(mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki