E-UTRIP
Featured

INTERVJU: Mladen Pahovič, režiser in producent Ribniškega pasijona

Kdor spremlja Ribniški pasijon, lahko iz leta v leto ugotovi, da si je vsako novo uprizoritev vredno ogledati. Duhovno nas obogati, spomni nas na bistvo krščanstva. Na neizmerno Božjo ljubezen. Na življenje po smrti. Nagovarja nas vsako leto na nekoliko drugačen način, vedno pa je čutiti povezanost in predanost sodelujočih. Fascinantno je, da je leto za letom tako velika množica prostovoljcev ponovno pripravljena vložiti svoj trud in čas v pripravo nove izvedbe Pasijona. Očem bolj kot ne skrit, vendar še kako pomemben član Pasijonske družine je Mladen Pahović. Z nami je delil nekaj misli.

Če se ne motim, je letos že deseto leto, odkar v Ribniškem pasijonu sodelujete kot režiser in producent. Obenem ste tudi med scenaristi. Kdaj ste začeli sodelovati v Ribniškem pasijonu, kaj vas je k temu napeljalo in kakšna je bila takrat vaša vloga?

Drži, letošnji Pasijon bo moj deseti. K sodelovanju me je povabila svakinja Sabina Vučemilović, in ker se mi je to zdela posebna čast in velik izziv, sem povabilo sprejel. Pred samim nastopom tega zame zelo pomembnega projekta sta se pri meni oglasila Helena in Nejc Ilc, da sta me malo bolje spoznala in da smo se pogovorili, kaj se od mene pričakuje. Pa verjetno, da ugotovita, če sem iz pravega testa. Očitno sem ju prepričal.

Moja vloga je od začetka ista, sem koordinator, režiser in eden izmed scenaristov, ki nas je iz leta v leto več. Za kar sem res hvaležen in vesel, ker je scenaristika pri nas še vedno podcenjena. A dober scenarij je vedno plod več glav. Bil pa sem tudi že hkrati igralec in sicer desni razbojnik in Baraba.

Priprave, od pisanja scenarija, vaj z igralci, generalke, uprizoritve, zagotovo terjajo kar nekaj prostega časa. Kako usklajujete službo, družinsko življenje in še te dodatne prostovoljne aktivnosti?

Vse, povezano s Pasijonom, resnično terja ogromno časa in energije, tako da je potrebno kar nekaj organizacije, uskladitev, pa tudi odrekanja. Nekajkrat se mi je zgodilo, da se mi je delo v službi zavleklo in sem prišel direktno na vaje. Tudi družina me zaradi tega manj vidi, ampak brez odrekanja ni ničesar. Ko pa vidim končni rezultat, pozabim na vsa odrekanja. Čeprav, iskreno, ne gledam na to kot na odrekanje, ampak bolj kot investicijo za še boljši Pasijon.

Kako vam skupaj z ostalimi snovalci Ribniškega pasijona uspe ohranjati že dobro znano zgodbo Kristusovega trpljenja in smrti zanimivo za obiskovalce? Od kod črpate ideje, saj nas vsako leto presenetite z nečim novim?

Jezusova zgodba je večna in neponovljiva in bo vedno aktualna, da pa jo vseeno malo približamo modernemu človeku jo, če se le da, prepletemo s sedanjostjo. Ideje črpamo iz življenja samega, posredno iz osebnih izkušenj in izkušenj ljudi, ki nas obkrožajo, pa tudi v medijih je ogromno hvaležnega  materiala. Če se le da, prepletemo sedanjost in preteklost, saj se tako gledalci lažje vživijo in poistovetijo, pa tudi nam ustvarjalcem je zaradi tega lažje. Jezusova zgodba je že sama zanimiva, če pa jo povežemo z modernim človekom, njegovimi strahovi, dvomi, vero in upanjem, še toliko bolj pridobi na aktualnosti in sporočilnosti.

Ribniški pasijon združuje preko 150 sodelujočih, kar pomeni ogromno različnih karakterjev, starosti, pogledov in pričakovanj. Kako je po vašem mnenju mogoče, da skupina deluje tako homogeno – to je namreč videti na uprizoritvah.   

Mogoče zaradi tega, ker smo kot velika dobro organizirana družina, lepo nam je skupaj, zavedamo se, da ustvarjamo nekaj lepega in plemenitega. Tu bi pohvalil vse, predvsem pa našo, če jo lahko tako poimenujem, »mamo«, Heleno Ilc, ki bedi nad vsem oz. ve, koga delegirati, da bodo zadeve nemoteno potekale. Vsi sodelujoči se zavedajo svoje odgovornosti in jo tudi prevzamejo. Iskreno sem zelo ponosen na Pasijonsko družino, ki mi je veliko dala in me tudi duhovno obogatila.

Kaj vam pomeni sodelovanje v Ribniškem pasijonu?

Sodelovanje v Ribniškem pasijonu je zame najprej duhovna priprava, velika čast in hkrati mi je izziv tudi v umetniškemu smislu.

Nam lahko na kratko zaupate, kaj pripravljate za letošnjo uprizoritev? Zakaj bi si nekdo morda letos že štirinajstič ogledal Ribniški pasijon?

Letošnja uprizoritev je manjša nadgradnja lanske uprizoritve, dodali smo močno uvodno sceno in nekaj »lepotnih« popravkov. Ker je bilo lani zelo veliko pozitivnih povratnih informacij in pohval se nam je zdelo tudi škoda, da je ne bi imeli priložnost oz. možnost videti tisti, ki jim lani ni uspelo, pa seveda še enkrat tisti, ki so jo videli lani, da vidijo, kako se jo lahko še izboljša. In upam, da jih mogoče letos nagovori še kakšen drug del predstave..

Še zaključna misel…

Vesel sem in srečen, da imam možnost biti del Ribniškega pasijona in Pasijonske družine. Na ta način sem spoznal veliko čudovitih ljudi, ki so me nagovorili, me oplemenitili in z menoj delili svoj čudoviti talent. Zelo ponosen sem na vse, ki so kadarkoli in kakorkoli prispevali, da je Ribniški pasijon takšen, kot je. Za časa mojega sodelovanja se je rodilo veliko novih Pasijončkov, ki rastejo ali so že zrasli in že aktivno sodelujejo, tako da se nam za prihodnost Ribniškega pasijona ni potrebno bati.

Letošnji Ribniški pasijon si bomo lahko ogledali v Ribnici v soboto, 4. aprila ob 19. uri. Na velikonočni ponedeljek, 13. aprila pa bo uprizorjen v Zavodu svetega Stanislava v Ljubljani (Šentvid), prav tako ob 19. uri.

Renata Mihelič

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki