»Ko se bomo vrnili …« je bila želja, sen, načrt marsikaterega od staršev, sorodnikov ali znancev, ko so prišli kot begunci v Argentino. Malokomu se je želja izpolnila, morda šele posthumno. Morda niso niti na glas izrazili želje, da bi se to zgodilo. A človek obrača, Bog pa obrne. Ko je starejša generacija Lesarjevih odšla s tega sveta, so se začeli pojavljati zvezki, spisi, za katere morda niti sami niso vedeli.
Stari, porumeneli, zbledeli papirji – kdo bo to prebiral? Kam z njimi? Dilema marsikaterega. Enostavna rešitev je: zažgati, pometati stran, prodati za star papir. Ko je Ana Marija Miša Gaser izvedela za zapiske svojega starega očeta notarja Josipa Lesarja, rojenega v Hrovači, je spoznala, da enostavna rešitev ne pride v poštev. Ti zapiski so zlata vredni, čeprav z njimi ne bo nihče zaslužil, še manj obogatel. Zapiski so bogastvo, ki ga je nakopičil notar Josip Lesar (1901-1984), da bi ga razdelil svoji družini, sokrajanom, svojemu narodu. In tako je nastala prenovljena knjiga o Hrovači, ki so jo pred kratkim predstavili.
Po izgnanstvu se ni nikoli vrnil
»Lesar je žalost v Argentini zdravil s pisanjem knjige, v kateri opisuje zgodovino in način kmečkega življenja ter folklorna izročila, ki pritičejo tudi ostalim vasem v Ribniški dolini,« je ob predstavitvi knjige, ki je oblikovana v stilu takratnega časa in prinaša arhaično branje, dejal urednik Domen Češarek. Hrovačo je Lesar opisal zelo natančno s podatki iz leta 1910. Njegova vnukinja ni oklevala in njegovo zapuščino izročila Ribnici oziroma Hrovači. »Dedek si je želel, da bi bili njegovi zapiski, ki bi vas še bolj povezali, zloženi v veliko knjigo. Jaz tega ne bi zmogla, saj preprosto nisem človek takega kova. Knjiga je zdaj dobila poseben namen,« se je ob predstavitvi zahvalila vsem. Lesar po izgnanstvu po drugi svetovni vojni ni nikoli prišel v domovino. Hrovačani ga imajo poleg patra in jezikoslovca Stanislava Škrabca za drugega velikega moža svoje vasi.
(mgć)