E-UTRIP
Na dekleti, ki sta pred kratkim krasili naslovnico revije Jana, so ponosne cele Grčarice.
Featured Društva Novice Ribnica

Gasilki Lara in Ksenija iz Grčaric: »Dokazali sva, da lahko delava vse, dar delajo oni«

26-letni dvojčici Lara in Ksenija Rovan iz Grčaric sta dekleti z veliko začetnico. Za nežno podobo se skrivata dva močna karakterja, ki ju ženeta v vode, ki morda niso čisto stereotipno ženske. Ksenija, ki je po izobrazbi diplomirana inženirka kmetijstva ­– zootehnike, je zaposlena na Upravi RS za zaščito in reševanje. Prevzela je tudi manjšo kmetijo, kjer goji svojo veliko ljubezen do konj. Lara je magistrica varstvoslovja, zaposlena je na Policiji na oddelku za radijske komunikacije. Narava ji povrne vso potrebno energijo. Poleg mnogih stvari, je sestrama skupna še ene ljubezen – ljubezen do gasilstva.

Morda je že narava simpatičnima rdečelaskama namignila, da bosta povezani z ognjem. Ugibanja in filozofijo na stran, nad gasilstvom ju je navdušil njun oče. Sam je gasilec že nekaj desetletji, tako, da dekleti uspešno nadaljujeta družinsko tradicijo. Ta ljubezen, ki zahteva ogromno prostega časa tako traja že 10 let.

Kot članici PGD Grčarice sta se udeleževali mladinskih tekmovanj. Ekipa se je večkrat pomerila tudi na ravni države. »Že od samega začetka sva tudi aktivno vključeni v operativo in sodelujeva pri različnih intervencijah. V tem času sva opravile več gasilskih tečajev. Obe imava narejen tečaj za nižjega gasilskega častnika, strojnika, uporabnika izolirnega dihalnega aparata in gašenje požarov v naravnem okolju,« uspehe niza Lara in doda, da ima Ksenija opravljen tudi tečaj za delo z motorno žago.

Glede na to, da jima je oče vcepil to navdušenje, njuno gasilsko pot podpira in vzpodbuja celotna družina. Na dekleti, ki sta pred kratkim krasili naslovnico revije Jana, so ponosne cele Grčarice.

Požar se ne ustavi, da bi si gasilci spočili

Še nedolgo nazaj so bile vse oči in misli uprte na goreči Kras. In z ognjem so se borile tudi ženske, med njimi sta bili tudi dvojčici Lara in Ksenija.

»Ne tega si nisva nikoli predstavljali. Sva pa veseli, da sva bili lahko del te zgodbe. Ko občutiš hvaležnost ljudi, ki si jim pomagal, veš da si na pravi poti,« strneta občutke po izredno zahtevni in izčrpajoči izkušnji.

»Teden pred intervencijo na Krasu sva se udeležili tečaja za gašenje požarov v naravnem okolju v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje v Sežani. Po končanem tečaju nas je 12 tečajnikov ostalo na dežurstvu, saj je bila razglašena zelo velika požarna ogroženost. V času dežurstva smo skupaj z inštruktorji posredovali na štirih intervencijah – požarih v naravi, med drugimi tudi na tistem v nedeljo, 17.7. v občini Miren – Kostanjevica, za katerega je bil nato aktiviran državni načrt in kamor smo se nato skupaj z ostalimi gasilci GZ Ribnica in regije Ljubljana 2 vrnile še trikrat.«

Dvojčici sta doslej sodelovali že med 15 do 20 intervencijah. Zagotovo bo intervencija na Krasu enkrat postala tudi zgodba za vnuke. Mi, ki smo iz zavetja varnega doma spremljali borbo gasilcev, smo čutili nelagodje. Ljudje, ki so bili na prvih bojnih linijah, časa za strah niso imeli. »Inštruktorji so naju predhodno dobro pripravili na različne situacije. Ob sebi sva imeli tudi dobro in izkušeno ekipo gasilcev in gasilk GZ Ribnica oz. celotne regije Ljubljana 2.«

Gasilstvo ni za nekoga, ki ne mara presenečenj, do prihoda na sam kraj intervencije nikoli ne veš, kaj lahko pričakuješ.

»Recimo posebnost intervencije na Krasu je bila ta, da je bil požar zelo obsežen, težavo pa so predstavljala tudi neeksplodirana ubojna sredstva, ki so bila prisotna po skoraj celotnem požarišču. Na Krasu smo delali 12-urne izmene, katere pa so se včasih zavlekle tudi dalj časa,« pove Lara. Dvojčici dodata, da požaru enostavno ne moreš reči, da naj se za trenutek ustavi, da se ekipa gasilcev zamenja, kaj šele spočije.

Lara in Ksenija sta se, seveda še z drugimi gasilkami, postavili v bok z moškimi kolegi. Skupaj so delali dneve in noči. Ko ju vprašam, če ju moški kolegi dojemajo kot enakovredni, se nasmejeta. »To bi morali vprašati njih. No, na splošno naju dojemajo kot enakovredni. Dokazali sva, da lahko delava vse kar delajo oni. Vedno pa lahko računava na njihovo pomoč, če bi jo potrebovali. Pohvalili bi tudi delo ostalih prostovoljnih gasilskih društev v Gasilski zvezi Ribnica, saj smo s tesnim sodelovanjem postali ena velika družina.«

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki