Maj je bil nekoč poln dogodkov, vezanih na delo in lik Josipa Broza, ki je 35 let vodil ljudsko in socialistično Jugoslavijo. Čeprav je Tito že 42 let med rajnimi, pa spomini nanj ne zbledijo – še več, vsako leto se odstirajo v novih različicah. Tudi v belokranjskem Kotu, vasici ob Kolpi, ki je del rodovitne Poljanske doline, z večjima naseljema Predgrad (občina Kočevje) in Stari trg (občina Črnomelj), so že devetič »prižgali luč« Dnevu mladosti. Pravzaprav se krajevni borčevski organizaciji v počastitev tega dne, kot sta dejala predsednika Pavle Majerle Kukin in Katarina Kapš, spominjajo njihovih najdražjih, ki so v vojnah padli za svobodo, za Poljansko dolino, za govorico in pravico.
Bos jo je nesel po šodru
»In ne pozabimo na naše prednike, ki so v tej dolini zlagali zidove, posadili drevje, zasejali zrna, od jutra do večera obdelovali zemljo za hrano živini in družini,« je v nagovoru zbrano tovarišijo spomnil Majerle, Kapševa pa je dodala, da krajevni praznik v Starem trgu ob Kolpi, prvega junija, že desetletje počastijo na Dan mladosti. Tudi v čast sokrajanom, ki so bili pripeti na to dolino čakajoč na mir, pravičnost in svobodo. In ta jih je obsijala pod rdečo zvezdo in obeležji, po katerih marsikdo še hrepeni – ne zgolj Poljanci.
»Iz osvobojene Bele Krajine, kjer se je rodila slovenska državnost, prinašam štafeto mladosti, ki jo bo nekdo izmed vas ponesel v svetlo prihodnost, v svobodo,« jo je Majerletu izročil Martin Skube, podpredsednik ZZB NOV Črnomelj. »Tako sem bil nekoč mlad in sem nesel štafeto od Zagozdaca do Jelenje vasi, včasih pa tudi od Predgrada do Starega trga, tudi v sandalih, pa sem ji raje sezul, po prahu. Kadilo se je za menoj. Verjamete, lepo je bilo takrat. In zdaj, ko se spomnim … v srcu sem še mlad,« je neslo Kukina, ki je prejel tudi drugo štafeto, ki jo je iz Kočevja prinesel Jože Obrstar, predsednik tamkajšnje borčevske organizacije. »Tri lokalne štafete, ki smo jih nesli po slehernem kraju kočevske občine, na »varnem« hrani naš član Dušan Zamida. Zadnja, ki so jo iz kovine naredili v delavnici nekdanjega Itasa, ponosa kočevskega gospodarstva, je pot končala s smrtjo Tita, 4. maja 1980,« je spomnil Obrstar.
Dotik simbola prijateljstva
»Bili so to zlati časi, pa naj kdorkoli reče, kaj hoče,« so se trgale misli govorcev, ki so zlivali spomine na čas, ko je štafeta mladosti potovala skozi določene kraje, oni pa so bedeli na straži, stali ob cesti in jo pozdravljali. Dotik tega simbola prijateljstva je bila nekakšna popotnica za življenje. Nekdo izmed govorcev je rekel, da smo si Slovenci leta 1991 svobodno rekli, da smo bratje in enotni. »Po tem je enotnost izginila, bratstvo pa je zamenjal denar (kapital), mi pa se seveda spomnimo tistega bratstva in enotnosti, ki nas je povezovalo,« je požel aplavze številnih zbranih »pionirjev in mladincev«, mnogi med njimi so imeli rdeče rute okoli vratu in modre pionirske čepice. S temi simboli je štafeto prejel naslednji, Janez Muhvič, upokojeni pilot, sicer član Komunistično političnega društva s Hriba pri Sinjem vrhu. »Počaščen sem, da sem prejel to štafeto, sicer sem jo kot goloriti mulc, ko smo bosi capljali po šodru in zelenicah, tudi nesel,« se je spomnil maršalovega časa.
Šterkova zbirka
Maršalova zapuščina je mnogim v ponos. Tudi Milanu Šterku iz Kočevja. »Za polna dva tovornjaka sem jo nabral od leta 1991. Ko je v krvi padala bivša domovina in nastajala nova, so ljudje maršalova obeležja metali vse povprek,« je kazal na del zbirke. Na ogled je postavili tudi knjige in drugo čtivo iz časov narodovega upora, s prepoznavno veliko sliko iz leta 1947, pod katero je podpisan Anton Vidmar iz Kočevja.
Tudi kulturni program je odmeval z domoljubno in partizansko pesmijo in besedo. Prepevali so Grajski pevci in Polanski odmev, na harmoniki je igral Vlado, Kajuhove domoljubne kitice je recitirala Katarina Kapš.
(mgć)