Človek ni več enak (ali približno podoben) tistemu, kar je bil pred dobrim letom in pol.
Na Škrabčevi domačiji v Hrovači je v drugem letošnjem tematskem večeru sicer tradicionalnih mesečnih pomenkovanj antropolog dr. Dan Podjed, odličen predavatelj, razgledan strokovnjak, zabaven sogovornik, zaželen komentator aktualnega dogajanja, v pogovoru z Vesno Milek, pisateljico, novinarko, voditeljico in letošnjo nominiranko za Rožančevo nagrado »Iskrivo v živo«, predstavil svojo knjigo z naslovom Antropologija med štirimi stenami.
»V prvem valu epidemije, ko smo skoraj vsi zaklenjeni ostali doma…« je dejal dr. Podjed, ko je spomnil na Covid čas pred poldrugim letom, začel opisovati razmere v družini in vse, kar nas je spremljalo. »Otroci za računalnikom, žena za računalnikom, jaz za računalnikom. Vsak v svojem kotu. In vsi »v službi«.«
Stopili smo v dobo nadzornega kapitalizma
»Lepo, temu ni kaj dodati. Vendar…«je dr. Podjed besedo položil v razmislek… »veliko navad se je od takrat spremenilo, tudi pri rokovanju in pozdravljanju, družba se je razvezala, ljudje niti ne opazijo, da smo dokončno stopili v tako imenovani digitalni oziroma nadzorni kapitalizem. V neko novo obliko kapitalizma, ker so naši podatki v bistvu zlato in nafta. In nekateri zanjo to nafto zelo dobro izčrpati, medtem ko jo mi puščamo za sabo ali pa se za nami vali ta zlati prah in tisti, ki ga znajo pomesti, so lani in letos zaslužili največ.«
Dr. Podjed opaža, da je bilo v prvem valu med ljudmi več solidarnosti in entuziazma. Takrat smo vzeli virus kot izziv in tekmo, vlada pa je virusu napovedala celo vojno in domnevno zmago potem slavila s preleti vojaških letal, verjetno v pričakovanju kolektivne evforije.
Zdravi razum in teorije zarote
»Drugi val je prinesel naveličanost, utrujenost.« Nerad uporablja vojne metafore – je povedal v nekem pogovoru – ampak, ko govori o virusu, dejansko obstaja podobnost s prvo svetovno vojno, kamor so se leta 1914 vojaki odpravili z vero, da bodo do Božiča doma. Štiri leta kasneje so bili še vedno v jarkih in v blatu in tam bi lahko bili čez nekaj let tudi mi. Mislim, da bo virus še dolgo časa z nami, kajti cepiti skoraj osem milijard ljudi je težko. To je velik logistični izziv, poleg tega si nekateri cepiva ne bodo mogli privoščiti, drugi pa si ga ne bodo pustili vbrizgati zaradi teorij zarot.«
In nadaljuje… »Kako odvreči breme in navade sedanjega časa? Moramo enostavno stopiti ven,« je odločno povedal dr. Podjed, »in se odklopiti od naprav, si privoščiti čas zase in biti s tistimi, ki so nam najpomembnejši, torej s sorodniki, prijatelji in znanci skupaj kvalitetno preživeti prosti čas. Kr to je tisto, kar je ljudem blizu – da komuniciramo od blizu in ne na daljavo, preko ekranov.«
Ko izgine družba, je v ospredju posameznik
»Človek dobesedno potrebuje bližino, stik, dotik. In to moramo pač spet vrniti družbi, sicer se bomo dokončno atomizirali, družba se bo razblinila in potem se bo res mogoče uresničila ta napoved baronice Margaret Thatcher, dolgoletne predsednice vlade Združenega kraljestva, iz 80-ih let prejšnjega stoletja, ko je rekla: »Družba ne obstaja, obstajajo posamezniki, moški, ženske, družine. Družbe pa ni.««
In še to… Po raziskavah, ki so bile opravljene v ZDA, pri nas pa ni nič drugače, smo v predkoronskem času pred zasloni preždeli približno devet ur dnevno, med lockdowni pa odrasli kar trinajst ur dnevno. Kar pomeni, da nam je ostalo še tri ure budnega časa, ko smo odklopljeni, ko smo samo ljudje. »Menim, da v tem času nastaja novi človek, »kovidski človek«, ki bo definitivno živel drugače.”
(mgć)