E-UTRIP
Featured

Črno-beli spomini: Suha roba – brihtna Ribnica in široki svet

Knjiga Suha roba brihtna Ribnica in široki svet, 1930, napisal dr. Jože Rus.

S tem naslovom je dr. Jože Rus (1888 – 1945), naš rojak geograf in zgodovinar zapisal pred devetdesetimi leti, natančneje 7. septembra 1930 v časopisu Jutro, ter nato še v samostojni knjižici o geografiji naše lesne domače obrti. Povod pa je bila takratna Gozdarsko – lovska razstava na ljubljanskem velesejmu.

Dr. Jože Rus, geograf in zgodovinar, Ribnica 1888-1945.

V tistih časih še nismo imeli svojega tradicionalnega ribniškega semnja, prav tako ga ne bomo imeli letos zaradi že znanih razmer, je pa prav da se seznanimo kako so se v tistih časih pripravili na tovrstne sejme in kako so nas opisovali. Z besedami zanosa je takrat takole zapisal dr. Jože Rus:

»Gozdarsko – lovska razstava ljubljanskega velesejma je dala v rdečem paviljonu tudi prostora slovitim Ribničanom, da so razstavili v njem svojo robo in jo pokazali v vsej njeni vsakdanjosti, mnogovrstnosti in ročnosti. Številne predmete je dala na razpolago svetovno znana trgovska in industrijska hiša E. Ivanc v Sodražici, razstavo pa sta z velikim okusom in po vseh modernih pravilih uredila g. Jože Ivanc, član gornje tvrdke, in g. Janko Trošt, strokovni učitelj meščanske šole v Ribnici.

glava računa tvrdke Evgen Ivanc, Tvornica žičnih in lesenih izdelkov, Sodražica (Dravska Banovina), ustanovljeno 1895.

Razstava lesenih izdelkov v Kočevju leta 1881

To so le leseni izdelki, ki se vsak dan uporabljajo v hišnem in kmetijskem gospodarstvu. Redki so, ki bi jih zmogli našteti po njihovem imenu. Na razstavi, ki jo je priredilo kranjsko – primorsko gozdarsko društvo l. 1881 v Kočevju, je bilo iz Kočevske razstavljenih 41 predmetov, vsak drugačen od drugega, iz Ribnice pa celih 122 predmetov. Od tedaj je marsikateri kos svojo veljavo izgubil, namesto njega pa se je pojavilo k življenju vsaj par novih, medtem ko so se drugi v mnogih ozirih izpopolnili.

Naj jih poskusim našteti:

  • kadi, čebri, keblice,
  • banje in merniki škafi,
  • pasjaki, maltarji, ribarji, hrvatski škafi in žehtarji,
  • brente in brentače,
  • golide, korci in napajči,
  • barigeljci in banke,
  • škatle in škatlice, tudi za pariški puder,
  • žlice, noži, vilice in kuhalnice,
  • kladiva, valarji, ribežni, krožniki in sklede,
  • pinje in pipe,
  • lopate, neške in vevnice,
  • rešeta, sita, cedila in rajte,
  • vile, grablje, cepci, kosišča in toporišča,
  • čaše, sipalke, livki in solnice,
  • stojala, obešeala in priprave za vezenje,
  • zibke in kolca,
  • peharji, stručnice in kuhinjske deske,
  • mišolovke in pasti,
  • modeli za maslo in testo in košarice,
  • muhalniki in zobotrebci itd.

Dolga je ta vrsta ribniških izdelkov, vse ima na zalogi imenovana hiša E. Ivanc v Sodražici. Poleg te tvrdke nastopajo na drugih mestih razstave tudi še druge ribniške tvrdke, predvsem J. Oberstar iz Sodražice s finimi izdelki same strugarske stroke in M. Tomažin iz Raščice s samimi zobotrebci. Precej klavrno nastopa „Zveza lesnih obrti v Ribnici“, kar daje nov dokaz, do so Ribničani le preveč samostojni in iznajdljivi, da bi se dali spraviti pod temni mernik kake kompanije. Lepe izdelke svoje stolarne je razstavil g. F. Fajdiga iz Sodražice. Gozdna veleposest g. Rudeža iz Ribnice je prikazala bogastvo ribniškega gozdovja, g. J. Goederer iz Namršlja pa je postavil model preproste žage in jo spravil v pogon s pomočjo elektrike, ogledovalcem v zabavo.

Vsakogar, ki pomisli na to dolgo vrsto ali jo celo vidi zbrano pred seboj, obide neko posebno duševno razpoloženje. Ob istem času se ti poraja razposajen smeh in resno občudovanje, prvo zaradi vsakdanjosti teh predmetov, drugo pa iz odkritega priznanja njihovim stvariteljem.
Domovina teh izdelkov je primerno majhen kos slovenske zemlje, ki je razprostrt nekako od cerkniške Slivnice do kočevskega Roga pa do kočevskega mesta do Želimljega z najbolj delavno sredico v trikotu med Blokami, Turjakom in ribniškim trgom. Vsa ta pokrajina nam je v rdečem paviljonu predstavljena ne samo po naštetih izdelkih in tvrdkah, ampak tudi kartografsko in statistično po veščih rokah strokovnega učitelja g. J. Trošta, a risarsko po akad. slik. I. Miheliču iz Ribnice.

J. Trošt narisal tri karte o domovini suhe robe

Poleg statističnih pregledov proizvodnje je g. Trošt narisal in izvesil tudi tri karte o domovini suhe robe: zemljevid domače lesne obrti v kočevskem srezu, zemljevid sreza Kočevje v osmih barvah in zemljevid Ribniške doline in okolice. Te karte, izmed katerih bi si druga pač zaslužila, da izide kot učni pripomoček na javni trg, nam nudijo jasno sliko o geografski razprostranjenosti izdelkov in njihovih izdelovalcev.

Na parnih in vodnih žagah ima v golem žagarstvu svoje hranitelje okoli 20 tisoč Slovencev, ki so bolj ali manj enakomerno raztreseni po vsej Sloveniji. V izdelovanju zgoraj našetih lesenih predmetov pa je vir življenja za približno enako število naših ljudi. – J. Jovan je leta 1903 število obratov ocenil na 4000, katerih dom je omejen skoraj na obseg enega samega izmed 28 političnih okrajev Slovenije.

Ti kraji so z iznajdljivostjo svojega uma in spretnostjo svojih rok les oddaljili tako daleč od njegovih prvotnih oblik in vložili vanj toliko delovnega kapitala, da je vrednost tamkajšnje gozdne posesti dvignjena do višin, ki so sicer prav težko dosegljive. Temu delu se, razen večje zemljiške posesti, posveča vsaka tamkajšnja hiša po 100 do 250 dni v letu ter vsaka še tako majhna gozdna posest je tu izrabljena od smrekovih debel do leskovega grma in drena na način, ki si ga bolj izdatnega skoraj ne moremo predstavljati.

Vsakdo, ki je od tu doma in ga povprašaš po njegovi domovini, ti bo najprej povedal, da je iz „Ribnice“, pa naj ima tudi po 4 do 5 ur hoda do prijaznega trga sredi polja, ki leži vdrto med Veliko in Malo goro, Fridrihštanjskim gozdom in Slemeni. Ljudje so torej „Ribničanje“ – njihova duševna svojstva so v glavnem kombinacija zgoraj omenjenih dvojnosti, humorja in resnobe, njihovi izdelki pa ribniška ali „suha roba“, ime ki ga ne more prevesti noben jezik.

Peter Lesar, zbiratelj 030 996 225

(vir: knjiga Suha roba brihtna Ribnica in široki svet, dr. Jože Rus, 1930, osebni arhiv)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki