Po etnološki zbirki Sledi časa, ki se v vsej svoji mogočnosti od leta 2020 pleni pozornost turističnih sladokuscev za zidovi kostelskega gradu, so lani članice Društva Kostelskih žena Nežica v obnovljeni Koči Kostel, ki je po novem »Muzejček na robu trga pod mogočnimi kostanji«, na ogled postavile staro, delno restavrirano pohištvo in pripomočke, ki so jih uporabljale babice in prababice in še kaj, vse to pa so združile pod streho Babičine kuhinje. Odmevna razstava je kmalu presegla kostelske meje, enako raven obiska pa bo zagotovo pritegnila tudi tretja razstava drobcev preteklosti, ujeta v preplet niti in zank, z naslovom iz Babičine skrinje, ki so jo ob množici občudovalcev kostelske dediščine, na ogled postavili pred kratkim. Gre za obsežno zbirko preko 120 ženskih ročnih (klekljanih, pletenih, kvačkanih, vezenih in šivanih) del oziroma okrasnih in uporabnih predmetov, ki jih je darovalo 14 posameznikov.
Krasni motivi
»Vsako ročno delo iz Babičine skrinje pripoveduje svojo nostalgično zgodbo in odstira spomine na ljudi in čas, ki ga ni več, mi pa ga tako ohranjamo,« nas je skozi razstavo slikovito, tako kot je v času svoje več kot 30-letne novinarske poklicne poti nagovarjala poslušalce nacionalnega radija, popeljala Mojca Skender, članica društva in avtorica vseh treh projektov.
Med snežno belimi in izvirno ohranjenimi oblačilnimi predmeti, izstopa kvačkan kostim izpred slabega pol stoletja, ki ga je naredila mama za poroko svoje hčerke. Krasni so vezeni namizni prti in nekaj manjših prtičkov, ki jih je za balo nevestam kmalu, ko je utihnilo orožje druge svetovne vojne, ustvarila mama enega izmed darovalcev. Potem osupne namizni prt, ki se mu poznajo desetletja uporabe, obrobljen pa je z 20 centimetrov široko klekljano čipko. Razstavo bogatijo tudi prtički, ki jih je stara mama sklekljala kot poročno darilo vnukinji in še veliko drugih ročnih stvaritev, ki so jih pred mnogimi desetletji dobili v dar mladoporočenci in jih čuvali kot čustveni zaklad ter jih tako ohranili zanamcem. Med mnoga dela, ki so mojstrovine, na razstavi izstopa tudi bogato vezeno posteljno pregrinjalo iz leta 1933, ki ga je za svojo balo naredila mama darovalke.
Dotik preteklost s sedanjostjo in prihodnostjo
Platno, nit, igla in čas … Vezenje po nič kaj lahkih opravilih, ki so bile naložene ženskam, je kot meditacija – sproščeno vlečenje niti z enakomernimi gibi skozi napeto platneno krpo. Šiv za šivom se usklajujejo barve in nastajajo motivi. »Medtem ko vezem, mi misli begajo daleč stran. Se dotikajo preteklosti, sedanjosti in prihodnosti. Povezava z našimi predniki obstaja, je nezlomljiva in mi da misliti o njej,« je Mojci čarni vonj davnine, nostalgije –za katero želimo, da se dotakne tudi mladih rodov, slikovito priklicala ena izmed darovalk.
Kostelsko je geografsko ne tako veliko območje, a so ostanki narodove dediščine, tudi oblačilne, neprecenljivi. Na to kažejo krasni in občudovanja vredni predmeti iz volne (rokavice, nogavice, jope) in drugih, sicer redkih materialov, ki so jih svojčas uporabljali v gospodinjstvih. Tudi njih je naplavila ta razstava.
Skromno, a z veliko ljubezni
»Predvsem smo vesele, ker nam je znani slovenski restavrator podaril zbirko šivanih oblačilc za dojenčke: benkice, srajčke, krstna oblačila, po domače pindekelj, s katerim so nekoč povezali rokice in nogice dojenčka v nepremično štruco. Tudi po njih vidimo, kako je bilo življenje takrat bolj skromno, a pretkano z veliko ljubezni mam, ki so se trudile, da so bili njihovi dojenčki lepo oblečeni. Včasih tako, da so moževe srajce predelale in jih obložile s čipkami,« je povedala avtorica.
Poti, ki so jih morale neutrudne članice Društva Kostelskih žena Nežica prestopicati v teh letih, še posebej v zadnjih treh, ko so zbirale predmete za tematske razstave, so bile včasih ovinkaste dolge. Kako je Mojci uspelo v rokah držati vse niti in jih, tako kot prednice, prepletati v mogočno zgodbo, ki ni več samo Kostelska, zagotovo ve najbolj sama. Ni bilo lahko! A vse skupaj so še kako ponosne, da jim je uspelo. »Zato, je dejala Mojca, ker si nismo želele, da so naše zbirke skladišče predmetov, ampak materializirane zgodbe ljudi, ki so jih uporabljali in naredili. Pri tem smo imele veliko razumevanje Zavoda za Turizem Kostel, ki je vključil vse naše zbirke v svojo ponudbo«.
Zgodbe in prigode, anekdote in pričevanja
Še bolj pa so vesele, da se iz znamenite koče vali družabnost in prijaznost. V tretje je šlo rado, ali bo tudi v četrto? Pred članicami društva so namreč še tematski izzivi za odstiranje kostelske dediščine, ki je povezana ravno z znamenito kočo »Razmišljamo, dogovora še ni, da bi se lotile priprave tematske razstave o začetkih razvoja turizma na Kostelskem, ki zaradi povojne zgodovine (zaprtega območja) nikoli ni v polnosti zaživel,« si želi Mojca. So pa s tem obdobjem povezne zgodbe in prigode, anekdote in pričevanja, še lepo ohranjena v knjigi vtisov. Recimo ta, da je dolina prelepa, grad čudovit … ampak do gradu vodi cesta, ki si tega imena niti ne zasluži. In danes? Danes ni veliko boljša.
Kostelska dolina je turistično vse bolj oblegana tudi zahvaljujoč zakladu, ki ga skriva tamkajšnji grad z okolico. Zbirke treh razstav, še posebej zadnja, pa je hkrati poklon ženskam, dragim mamam, babicam in njihovi vztrajnosti, natančnosti in ljubezni do doma, družine ter lepega.
(mgć)