Dušan Jožef Matoh, eden zadnjih (avtohtonih) Ribniških tržanov, zimzeleni umetnik s prepoznavno daljšo brado in gostimi lasmi, poet, ljubitelj psov, narave in živali, še posebej pa volkov, svojo čut do vsega lepega, kot je dejal, izraža bodisi s pisanjem ali slikanjem. S čustvi je vpet v sleherni kotiček Ribniške doline. In s spomini, ki posebej te dni kar sami brstijo.
Leta 2005 se je s hčerko Tino kot opazovalec in eden redkih Evropejcev udeležil mednarodno znane tekme psov v vpregi, ki poteka devet dni, na razdalji 1.800 kilometrov, med kraji Anhorage in Nome na Aljaski. Na cilju sta med prvima stisnila roku zmagovalcu z Norveške. Na to je še posebej ponosen, poudari. Od leta 1973 jo pripravljajo v spomin na dogodek, ko so pred dvema stoletjema mesto pred davico rešili z zdravilom, ki so ga tja pravočasno pripeljali prav vpreženi psi. »Nome, kjer so stoletja iskali zlato na suhem in v morju, ribarili ter lovili vse vrste polarnih živali, je bilo zaradi davice ogroženo leta 1825. Potem so cepivo pripeljali s psi. Ga bodo tudi tokrat, za cel svet?” se vpraša Dule, ki smo ga ujeli na vsakdanjem, nenavadnem sprehodu na poti od Ribnice proti Zadolju.
Vživi se v zadnjo tekmo, ki se je v eldoradu zemeljske oble, na ameriški celini, končala prejšnji teden. Letošnji zmagovalec se piše Tomas, po poklicu veterinar, ki je za pot, dolgo 975 milj, v vpregi z devetimi psi potreboval 9 dni, 10 ur, 37 minut in 47 sekund. Domov je odšel z denarno nagrado in tovornjakom. “Prijatelj, ki je to spremljal v živo, je dejal, da so zbrani obnoreli, ko so vprege druga za drugo prečkale ciljno črto. Mnogi so tudi klicali, rešeni smo, znova so pripeljali zdravilo. Čeprav tam gor še ni te bolezni, so si nekako simbolično oddahnili,” je podoživljal tekmo vzdržljivosti.
Tudi Sibilo in Kima, močna in vzdržljiva aljaška malamuta , ki sta v njunemu času ogleda tekme imela po tri leta. Čistokrvna eskimska psa sta bila zelo navezana na gospodarja. Rada sta modulirala, se pogovarjala. Njihova edina sprostitev je vleka. “Ko so me zavohali, da pripravljam za vprego, jih je obšlo veliko veselje, s poskakovanjem,” se jih spominja. Od sredine septembra, ko je temperatura padla pod petnajst stopinj, se je odpravil na vožnjo. Do zime s posebej prirejenim vozom, ko je zapadel sneg, sta Kim in Sibila energijo sproščala z vleko ličnih sani.
»Šla sta v večna lovišča, že nekaj časa pa prijateljujem z dobrodušnim haskijem. On vleče tole vprego, nekakšno tri kolo, jaz mu z odrivanjem pomagam, da sva hitrejša, »za te čase z varne razdalje Dušan pomaha v slovo, z nasvetom: “Pazite nase, jaz bom (sem) v izolaciji, s čopičem v roki, ob platnu, s pogledom na sicer že pred temi razmerami zaspanemu ribniškemu trgu,” svetuje Dušan, ki je že drugi dan na okna hiše postavil na ogled nekaj svojih umetnin.
(mgć)