fbpx
E-UTRIP
Foto: Žiga Culiberg.
Aktualno Glasba Kultura

Blaž Švab iz skupine Modrijani: V naših koncih so večkrat, kot si mislimo

Z Blažem Švabom se dobimo v parku Tivoli. Takoj naju s kolegico prosi, da ga tikava in vztraja na plačilu kave. Najprej si izmenjamo nekaj starševskih nasvetov in nadaljujemo v smeri odrivanja predsodka, zakaj je narodnozabavna glasba bolj popularna na vasi, kot v mestu. V prijetnem pogovoru smo se z diplomiranim socialnim delavcem, glasbenikom in voditeljem dotaknili tudi njegovega otroštva, ki ga je zaznamovala huda astma. Švab velja za dostopno in prijetno medijsko osebnost, vseeno pa so ga nekateri mediji povezovali s prepovedanimi substancami. Obregnili so se ob njegove podočnjake in energijo, ki ne vsahne.

To poletje bo za glasbenike veliko bolj pestro, kot sta bili leti poprej. Kaj čaka Modrijane?

Nimamo načrtov, vse, kar je povezano z načrti je to, da moramo popraviti stare grehe, da moramo več snemati in več ustvarjati. Največji problem Modrijanov je, da smo vedno preveč igrali, da smo preveč delali, tako da časa za snemanje sploh ni bilo. Redkost je, da se vsi dobimo skupaj v studiu. Kot pravim, preveč nastopamo in enostavno nimamo časa za snemanje, ustvarjanje in vaje. Naše vaje izgledajo tako, da se dobimo in klepetamo, se družimo. Velikokrat smo že utrujeni od drugih stvari in gremo raje na koncu nekaj pojest. Pa saj je pa tudi to v redu, da se družimo in da smo skupaj. Kar se tiče poletja, ogromno igramo in super je. Ljudi je veliko, krasni so. Minula poletja, ta kovidna, smo vseeno veliko nastopali. Delali smo eksperimentalne kovidne koncerte, take, bolj mirne. Vmes smo krožili z metri, da so bili stoli na primerni razdalji, da so bile razdalje pred vhodom, pred stranišči. Doktorirali smo iz ukrepov, nastopali smo pa vseeno. Ne zaradi zaslužka, delali smo dobesedno minus ampak zaradi glasilk. Če ne obremenjuješ glasilk, ti usahnejo. Šlo je za vzdrževanje kondicije, tudi, če smo nastopali za sto ljudi. Držali smo se skupaj, se družili in ohranjali občutek drug za drugega.

Če smo že pri kondiciji … Doma imate tudi dobri dve leti starega kondicijskega trenerja …

Skoraj vsi Modrijani imamo otroke. Kar se mojega tiče, ima preveč energije. Moj največji izziv je bil, da sem se naučil funkcionirati z malo manj spanja in da jutra več ne prespim, kot sem ga lahko včasih – to je meni namreč najlepši del dneva za spanje (smeh), bolj sladko, kot ponoči. Tega sedaj več ni in sem potreboval kar nekaj časa, da sem se navadil. Jaz nimam toliko energije, kot jo ima on – res ogromno, ogrooomno energije.

Vsi otroci imajo radi glasbo. Kaj pa vajin Lev?

Kovačeva kobila je vedno bosa. Glasba je prisotna v tem smislu, da mu pojeva in, da sem pa tja v avtomobilu posluša glasbo. Mogoče ga prav namenoma nočem siliti z glasbo. Če mu bo namenjeno, bo sam izkazal zanimanje. Ima svoje najljubše komade, niso pa od Modrijanov (smeh). Tudi ta problem je, da jaz celo noč igram … saj imam rad glasbo, saj mi paše … samo nočem ga zasičiti. Jaz na primer sem bil kot otrok obseden z glasbo, v tem sem bil veliko časa in vem, da je to tudi naporno. Zavedam se, da glasba ni edina stvar na svetu, da obstaja še kaj drugega, zelo zanimivega. Sploh pa nisem eden tistih ambicioznih staršev, ki zdravi svoje frustracije na otroku. Češ, moraš biti dober. Tako, zelo povprečno mu omogočam, da ima dostop do glasbe. Želim, da je sproščen pri tem, nič na silo.

Verjetno se še ne zaveda, da za Modrijani stoji njegov oči?

Prepoznal me je, ko me je videl na televiziji, ali ko me sliši na radiu. V trenutku prepozna glas. Posluh ima, to vem. V parih tonih recimo prepozna Jana Plestenjaka. Ne glede na to, da ga v nič ne siliva, ima ogromno posluha. Takoj ve, da sem jaz. »To je pa dadi.« Ne posluša pa če mu ni všeč, nas sploh ne posluša (smeh).

Modrijani se bodo v teh mesecih zaprli v snemalni studio. FOTO: Žiga Culiberg.

Če se premaknemo od najmlajših do malo starejših. Kaj porečete na te mlajše generacije narodnozabavnih ansamblov?  Polkaholiki so vas lepo preoblekli …

Meni se to zdi super. Če nekdo vleče, za seboj potegne tudi druge. Če mlad ansambel, kot so Polkaholiki, spravijo narodnozabavno glasbo na

TikTok, je potem to dobro za vse. No, na TikToku smo po novem tudi Modrijani. Če je nekdo dober, je potem to dobro za celoten žanr. Narodnozabavna glasba ima vseskozi nihanja in dejansko potrebuje mlade, ki vlečejo množico. Meni so oni zelo všeč, so simpatični in imajo energijo. Razumejo oder in so zelo prijazni. Vsaj treh članov se spomnim še iz časov, ko niso bili skupina, ko so bili še otroci. Že takrat so bili zelo simpatični. Čestitam njim in Raayevi ekipi, ki stoji za njimi. Še več bi moralo biti teh mladih ansamblov, so pa zagotovo edini, ki jih splošna javnost pozna. Mladih ansamblov je zelo veliko, ne najdejo pa načina, da bi jih širše množice poznale. Poznajo jih samo tisti, ki imajo radi ta žanr. Znotraj narodnozabavne glasbe jih poznajo le ljubitelji narodnozabavne glasbe. Polkaholike pa recimo poznajo tudi drugi. Pridejo na njihov koncert in tam žurajo, zato, ker so Polkaholiki kreativni, odprti, eksperimentirajo, kot smo delali tudi mi.

Mislite, da bo kakšna glasba, ki se jo ustvari danes, preživela tudi desetletja? V smislu, da jo bodo poslušali tudi naši otroci, vnuki? Bo kakšna melodija ostala večna?

Bo, ostala bo. Jih pa ne bo veliko. Mi imamo občutek, da se sedaj zelo veliko dela, pa se pravzaprav ne, dela se manj kot včasih. Včasih so ansambli imeli pogodbe z založbami, da morajo izdati enega ali dva CD-ja na leto. To pomeni, da so bili ansambli prisiljeni, da so na leto posneli 12 pesmi. Ansambli danes na leto posnamejo maksimalno štiri pesmi. Ne dela se več na ploščah, CD-jih. Včasih so bili prisiljeni v to, da so posneli CD In so na njega uvrstili 12 komadov, stavili so samo na dva. 10 so jih dali gor bolj za štos, na koncu je tisti 12. postal uspešnica. Zato, ker so bili neobremenjeni, je postal hit. Danes vsi stavijo na hit, hit, hit in CD sploh ni važen. Čimprej na Youtube, da gre med ljudi, a te videospoti so zelo dragi. Neki nacionalni mediji tega ne financirajo več, mi smo še iz obdobja, ko nam je Nacionalna televizija snemala videospote. Zdaj pa ustvarjalci sami financirajo, sami plačujejo in naredijo tri ali štiri pesmi na leto. Tako, da če rata, rata, če ne, ne. Mislim, da bo manj pesmi uspelo, že zaradi tega, ker je bila včasih večja količina. Slaki, Avseniki, Miheliči so posneli veliko pesmi. Pa še ena stvar je, še en manjko je, in sicer v avtorstvu besedil. Včasih je bilo več dobrih avtorjev besedil. Zdaj jih seveda imamo, ampak jih je manj. Moja želja je, da bi bil v šoli predmet  pisanja popularne glasbe. Vse je usmerjeno h klasiki, kar je seveda dobro,  je pa tudi popularna glasba pomemben del kulture. In odlično bi bilo, da bi nekaj ur na leto učenci namenili pisanju slovenskih besedil ali melodij. Poskusili napisati nek valček ali pop v slovenskem jeziku. V kurikulum bi bilo treba uvest predmet, pri katerem je možnost ustvarjati v slovenščini. Da se lahko izražajo v našem jeziku, da pišejo pesmi, ki niso samo poezija ampak se jih da uglasbiti in na podlagi teh nastane polka ali pop pesem, ki jo bodo poslušale množice. In to ne pomeni, da gre za slabo kvaliteto. Popularne pesmi imajo lahko besedila, ki so cela poezija. Dobro bi bilo, da se tudi za popularno kulturo vzgaja ljudi. Recimo na Švedskem se vzgaja ljudi za popularno kulturo, tako, kot se vzgaja ljudi, da bodo lahko delali v svojem poklicu. Danes nas veliko živi od glasbe, zakaj ne bi vzgajali ljudi, da bi bili dobri avtorji, ki bi od glasbe tudi dobro živeli. Pod črto je potem premalo avtorjev, ustvarjalcev, mladih ljudi z lepim glasom pa je zelo veliko. Potem pa se znova vračamo k starim hitom, novih uspešnic pa je zelo malo.

Menite, da je ta žanr bolj popularen na obrobju mest, kot recimo v večjih mestih?

Mislim, da gre zgolj za občutek, da je bolj popularna izven mest. Včasih se jo malo namenoma izpodriva iz Ljubljane, v smislu »vsaj to nam pustite«, da bo tukaj prisotna tudi neka druga, urbana scena. Včasih se namenoma pri medijih ali pri organizatorjih malo izpodriva, da ne bodo rekli, da je še v Ljubljani, da je vsepovsod. No, organizatorji vseeno popustijo, ker vedo, da imajo tako glasbo radi tudi študentje, konec koncev, največje veselice po številu obiskovalcev so v Ljubljani. Zadobrova, Sostro, ta del okoli Ljubljane je prostor zelo velikih veselic. Ko smo Modrijani nastopali na Kongresnem trgu, nas je poslušalo 20.000 ljudi. To je največji obisk koncertov na Kongresnem trgu. Res, da je prišla tudi periferija, vendar pa je prav tako prišla tudi Ljubljana. Jaz ne vidim nobenega problema. V Ljubljani smo veliko igrali in, ko smo igrali, smo bili zelo lepo sprejeti. Igrali smo na Silvestrovo, na novoletnih zabavah in vse je bilo čudovito. Da v Ljubljani ni narodnozabavne glasbe, je bolj mit, glasbe je dovolj. Če je pa prisotna še katera druga glasba, je pa to samo še dobro. Vse mora biti – za vsakega nekaj.  Kar se je pa spremenilo, je pa to, da občinstvo, ki gre na koncert nekega zabavnega benda, bo drug dan šlo na veselico. Včasih je bilo tako, da kdor je hodil na veselice, je hodil samo na veselice. Kdor je šel na rock koncert, je šel samo na rok koncert. Danes gre lahko nekdo na en dober rock koncert, pa gre nato za dušo še na veselico in je čisto neobremenjen. Recimo, tudi ansambli na veselici igramo svojo glasbo, vmes pa še malo rocka. Te stvari so sedaj  z veliko manj predsodki, kot recimo 20 let nazaj.

Ko ste bili mladi, je bilo teh predsodkov več. Ste vrstnikom odkrito priznali, da igrate narodnozabavno glasbo?

To je bilo manjvredno. Sicer sem bil kot učenec kar brihten in glasbe nisem potreboval za potrjevanje, ker sem bil zelo priden. Vseeno pa sem imel cmok v grlu, ko sem pripovedoval o tem, da igram narodnozabavno glasbo, ker sem vedel, da je to v očeh učiteljev, v očeh sošolcev manjvredno. To se je zelo počasi spreminjalo, do konca se pa nikoli ni spremenilo, še vedno je bilo manjvredno. Vedno se je to glasbo malo izrinjalo, poglejte pa ta »štos«-od tukaj pa izhaja vsa energija. Ker se je vedno to izrinjalo, so bili mladi malo trmasti in se hoteli malo upreti. Pa bomo harmoniko vlekli v študentskem domu, pa bomo harmoniko dali v šolo – iz principa. Gre za prispodobo »fedre«, vzmeti … Bolj, kot jo tiščiš, večjo energijo ima. To je samo dobro, se jo odriva, nato pa pride čez druga vrata nazaj. Upor – ta glasba je prodrla med mlade tudi zaradi upora, upora proti globalizaciji. Vse je angleško, vse je v tujem jeziku, to je pa naše. Harmonika je naša, igrali so jo naši dedki, zdaj jo bomo pa še mi. Potem pa so se še pojavili mladi ansambli, sproščeni, v kavbojkah in naredili žur. Potem, ko je to postalo priljubljeno, so šli mladi spet malo drugam in spet nazaj. V narodnozabavni glasbi so vedno nihanja. In to je v redu, nič zato.

Popularni v mestu in na vasi. FOTO: Žiga Culiberg.

Če smo že pri mladih … kot otrok ste bolehali za hudo astmo, kako je zaznamovala vaše življenje?

Zaznamovala ga je do te mere, da je bilo vprašanje, ali bom preživel ali ne. Naša družina je zaradi tega spremenila veliko stvari. Mami je za več let pustila službo, da je bila z mano doma, da me je čuvala na vsakem koraku. Življenjski slog smo popolnoma prilagodili temu, da je bilo čim manj razlogov za astmatične napade in alergije. Stvar je z dobrim zdravnikom in prilagoditvami tako zelo izvenela, kot da nikoli ne bi obstajala. Do te mere, da bi se lahko ukvarjal tudi z vrhunskim športom.

Vas je zaradi vaših izkušenj kaj bolj strah zdaj, ko imate otroka?

Zelo me je bilo strah. Lev se je rodil en teden pred zaprtjem države, začela se je epidemija, za katero se je predvidevalo, da gre predvsem za pljuča. Najslabše, kar je možno, vzdušje je bilo čudno. Nismo vedeli, kaj je, v Italiji ležijo po tleh – mrtvi. To res ni vzdušje za komaj rojenega otroka in starše. S tem, da sem imel že izkušnjo skorajšnje smrti zaradi zadušitve. Zagotovo ni bilo prijetno, bilo je zelo stresno. Ampak smo zelo dobro odreagirali. Bili smo mirni, nismo bili v paniki. Šli smo dan po dan, nismo se izpostavljali in se res zelo pazili. En mesec ni bilo niti obiskov staršev. Jaz sem situacijo v Italiji že prej spremljal in sem čakal tudi na moment, ko bo »muzika ugasnila«. Pri nas je bilo kljub vsemu zelo pozno. Ni mi bilo prijetno iti na nastope, ker sem samo čakal, kdaj bo eksplodiralo. Takrat recimo, je bilo še ogromno pustovanj po Sloveniji. Bilo nas je strah, ampak potem, ko je bil Lev star tri ali štiri mesece, je bilo že veliko lažje.

V javnosti veljate za zelo pozitiven lik, prijetno osebo, zagotovo pa je kakšna stvar, ki so jo mediji pisali o vas, in vas je prizadela. Obtožbe o podočnjakih, kokainu …

Ja, marsikaj je bilo. Ko se človek poglobi v te ljudi, ki o tem govorijo ali pišejo. V ljudeh ljubosumje in nevoščljivost lahko vzbudi različne ideje. Vedno, ko se je kaj zelo slabega pisalo, je bilo v ozadju ljubosumje ali to, da mu nisem bil na razpolago takrat, ko si je ta oseba to želela. Velikokrat sem bil v taki situaciji, češ »če ne boš takoj odreagiral, se bomo pa razpisali tako, kot nam paše«. Kdaj pa kdaj je bil kdo užaljen, če nisem pristal na kakšen intervju ali če se z njim nisem ukvarjal, kot, da je najbolj pomemben človek na svetu. Drži tisti rek, da v vsaki stvari, o čemer govoriš, je več sporočevalca, kot o osebi, o kateri govoriš. Vem, da ljudje, ki so namigovali na droge, zasvojenost, so mogoče sami imeli stisko in težavo ter dvome. V Sloveniji je veliko nepremišljenosti, nevoščljivosti, imamo težavo, ko nekdo veliko dela, rad dela. In, če je pri tem še relativno uspešen, mora biti nekaj zadaj, v smislu »nekaj je narobe, nekaj je v ozadju, en hudič se tam zadaj skriva. Pogodba s hudičem«. To je tak odziv. Na začetku te stvari ne prizadenejo zaradi tebe, ampak zaradi staršev, ki to berejo. Pa sorodniki, to je tako bedno. No, te stvari gredo sicer mimo, ljudje se potem več s tem ne ukvarjajo toliko. Ukvarjajo se s tem, kako bodo plačali položnice, to kar Švab počne gre mimo.

V kateri vlogi bolj uživate? V vlogi glasbenika ali voditelja?

Vsaj pri narodnozabavnih ansamblih je bilo vedno zelo pomembno zavedanje, da se je treba za glasbo borit, če želimo, da ostane v medijih. In ni dovolj, da nekdo ustvarja in igra, pomembno je, da se borimo za medijski prostor. Za televizijske oddaje, lahko se vdaš in pritožuješ, da nič ni ali pa sam predlagaš in ustvariš in sam prideš z neko idejo. Jaz nikoli nisem bil človek, ki bi govoril kaj je v državi in v družbi narobe. Vedno sem aktivno pristopil v smislu, da vidim rešitev, to bi se lahko spremenilo. Aktivno. Najlažje je govoriti, najtežje je pa garati in ne iti na morje, velikokrat sem delal cele dneve. Zaradi muzike same sem čutil odgovornost, da moram poskrbeti za njo, tudi preko televizijskih oddaj. Potem sem pa vzljubil to ustvarjanje konceptov, idej. Bolj sem producent, kot voditelj.

Blaž Švab in Melani Mekicar, voditelja oddaje V petek zvečer. FOTO: Osebni arhiv.

Kako ste povezani z Ribnico, Kočevjem oziroma okolico?

Predvsem smo povezani s Sodražico, tam namreč posnamemo veliko večino naših komadov in mislim, da je to najboljši studio v Sloveniji. Pri Tadeju Miheliču, on je eden največjih strokovnjakov za zvok in produkcijo v Sloveniji in veliko glasbenikov hodi k njemu. Je eden najboljših mojstrov zvoka in postprodukcije. Karkoli slabo naredimo, on naredi tako, da se sliši dobro. On je čudodelnik in ga imamo zelo radi.

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki