Ajda in Neli Škaper: Uspešni plavalki se predstavita
V zadnjem letu minulega tisočletja so v Ribnici ustanovili Plavalni klub, ki se je že kmalu po začetku strokovnega dela, množičnosti in dosežkih na številnih tekmovanjih začel vzpenjati navzgor. Danes je po vseh kazalcih na samem vrhu, s tendenco rasti, ki jo poganjajo nadpovprečni dosežki nadarjenih plavalk in plavalcev v bazenih po državi in v tujini. Del te zgodbe, -če seveda izvzamemo vse druge, ki so jo klub soustvarjali z dušo in srcem-, jo pišeta tudi sestri Neli in Ajda Škaper iz Kočevja. K pogovoru smo povabili celotno družino Škaper.
Kot majhni deklici sta spremljali očeta na njegovi rokometni poti. Kako se spominjata teh dni?
Neli: Ko sem bila še mlajša smo pogosto vse sobotne popoldneve preživeli v Ribnici, saj je bil ati takrat še aktiven igralec rokometa. Uživale smo v njegovih čarovnijah. Nato je tam zaključil in eno leto deloval v kočevskem klubu, potem pa je imel nekaj časa pavzo. Ko se je vrnil nazaj v ribniški klub, sem bila že malo večja. Takrat je začel delovati v trenerskih vodah in na to obdobje imam lepe spomine, saj sem ravno zaradi tega vzdušja tudi sama sedaj vključena v šport.
Ajda: Jaz pa se atija spomnim samo kot trenerja, saj sem bila prej še premajhna. Tudi jaz imam na to obdobje lepe spomine, saj smo ga spremljale na večini tekem.
Zakaj plavanje in ne denimo rokomet, ki je bil takrat v Kočevju še nekoliko živ?
Neli: To vprašanje je zelo zanimivo, ker sva vmes res za eno leto prenehali plavati in sva začeli hoditi na rokomet, ki je bil takrat za dekleta organiziran v Kočevju. Kmalu sva ugotovili, da je bilo zanimanja v Kočevju premalo, saj nismo imeli deklet niti za eno ekipo, in da bo bolje, da se vrneva na plavanje.
Ajda: Ja, tako kot je Neli povedala in nikoli nama ni bilo žal, čeprav sva z žogo obe precej domači.
Kdaj sta začeli s plavanjem? Kakšni so bili občutki? Sta bili ena drugi vzor?
Neli: Prvič sem na ribniški trening odšla točno na svoj četrti rojstni dan. Bala sem se vode, dejansko celo leto si nisem upala niti zmočiti glave. Vsakič, ko smo morali pod vodo, sem jaz pri trenerjih vztrajala, da meni ni treba zmočiti oči in las. (smeh)
Ajda: Jaz pa sem bila bolj pogumna kot moja starejša sestra in sem prvič prišla na bazen že pri treh letih in pol. Vmes sem tudi jaz kdaj želela ven in nisem bila nič manj trmasta kot Neli. Bila mi je vzor, in še sedaj sem zelo navezana nanjo.
Je bilo na začetku kaj pomislekov, da bi morda prenehali?
Neli: Na začetku nisem bila nič posebnega, zato so se velikokrat pojavili dvomi in pomisleki o prenehanju. To je popolnoma normalno, saj noben uspeh ne pride čez noč in zahteva trdo delo. Zdaj lahko rečem, da je plavanje nepogrešljiv del mojega življenja.
Ajda: Na začetku ne, vendar pa včasih nastopi kriza, še posebej med poletnimi počitnicami, ko moji prijatelji odhajajo na morje in lahko uživajo v počitku, medtem ko mi še vedno opravljamo po dva treninga na dan. Naše prave počitnice se namreč začnejo šele po koncu državnega prvenstva. Vendar tudi takrat, po enem tednu, že začnem pogrešati treninge in svoje soplavalce.
Krizne trenutke, ki so v plavanju sicer pogosti, otrokoma pomagata premostiti motivacija in zavedanje, da sta del neke ekipe ter da s tem razvijata samozavest in gradita temelje za naprej.
Jerneja in Damijan Škaper: Morava povedati, da smo tukaj imeli nekaj sreče, saj sta zaradi tistega leta premora na začetku bili v precej slabši formi kot njuni sotekmovalci, še posebej Neli, saj je takrat, ko se je vrnila k plavanju, že obiskovala peti razred. Na začetku ni dosegala tako visokih rezultatov. Šele s trdim delom ji je uspelo doseči boljše rezultate.
Hčerki sta iz leta v leto vse bolj napredovali, še posebej v zadnjem letu. Neli pravi, da imajo posebno težo – s tem je poplačan trud in delo – medalje iz velikih mednarodnih tekmovanj v tujini, pa tudi obe državni prvenstvi, zimsko in poletno. Število medalj se giblje okoli številke sto. Najlepše je, ko se boriš za stotinke in sekunde ter jih izboljšuješ. Nekako si vedno želiš boljšega in boljšega rezultata, in ko plavaš osebni rekord, je to res poseben trenutek.
Za Ajdo so najpomembnejši rezultati na zimskem in poletnem državnem prvenstvu, saj tam tekmuje vsa tvoja konkurenca, in plavalci vedno komaj čakajo na ti dve tekmi. Tako je letos na zimskem in poletnem državnem prvenstvu postala državna prvakinja, kar sta zanjo dva izredno pomembna dosežka. Ajdino število medalj je okoli devetdeset. Obe pa pravita, da starša že pripravljata večji prostor, saj je zdajšnji prostor pretesen za vse njune športne trofeje.
Katera tekma je bila za vaju »življenjska tekma«?
Neli: Zagotovo je tekma, ki ne bo šla v pozabo četveroboj reprezentanc 2022, ker sem takrat prvič zastopala slovensko kadetsko reprezentanco.
Ajda: Jaz pa na žalost še ne morem plavati za reprezentanco, saj pri nas lahko postaneš del nje šele v kadetski kategoriji. Vendar sem že dvakrat osvojila naslov državne prvakinje in večkrat postala državna podprvakinja. Na te dosežke sem izjemno ponosna.
Vrhunsko plavanje je sila zahteven šport. Sezona traja najmanj enajst mesecev. Če na kratko opišeta vajin »delovni dan« seveda v času, ko sta v šoli?
Neli in Ajda: Najini delovni dnevi med plavalno sezono so zelo razgibani, včasih celo preveč. Posebej za nas, ribniške plavalce, je poletna sezona izziv, ki se vedno zaključi s poletnim državnim prvenstvom v 50-metrskem bazenu. Ker je plavanje v 50-metrskem bazenu precej drugačno od plavanja v 25-metrskem bazenu, začnemo z januarjem, po koncu zimske sezone, voziti na treninge v Ljubljano 2-3 krat tedensko. Tako se zjutraj ob 5:00 odpravimo iz Ribnice na trening v Ljubljano (mi vstanemo ob 4:15), kjer imamo trening od 6:00 do 8:00. Če pa treniramo zjutraj v Ribnici, malce dlje spiva, do 5:15. Ob 9:00 smo nazaj v Kočevju in obe se usedeva v šolske klopi (osnovna šola ter Gimnazija in srednja šola), kjer sva do 13:00 v šoli. Nato se ob 14:30 ena izmed naju – in ob 16:15 druga – opraviva trening v ribniškem bazenu. Trikrat na teden imamo še suhi trening v fitnesu. Večkrat na teden se tako vrnemo domov zelo pozno, nekaj pojemo in nato še opravimo šolske obveznosti.
Ali šola kaj trpi zaradi tega?
Neli in Ajda: Ja in ne. (smeh) Šola trpi v takšnem smislu, da morava obe večkrat opravičevati svoje izostanke ali kakšne domače naloge, z učitelji se večinoma dogovarjava sproti in so precej razumevajoči. Predvsem pa trpi najina mami, ker naju nenehno preganja, da ne ‘zaspiva’ z učenjem. (smeh)
Obveze staršev so pri tem zelo, zelo velike?
Jerneja in Damijan: Ja, včasih si dobesedno zapisujeva urnik treningov, ker imava tudi do pet treningov na dan v Ribnici. Vsak enkrat peljeva in redko kdaj čakava v Ribnici, medtem ko vmes prideva domov ali pa greva v službo. Babica in dedek nama velikokrat pomagata, če ne drugače, vedno pripravita okusno kosilo ali večerjo.
Treningi v Ribnici so izjemno kakovostni, in ribniški bazen ponuja vse, kar plavalec potrebuje, vključno z izdatno motivacijo trenerjev. Na voljo imamo 10 vodnih treningov, kar je za plavalce dovolj, da z veliko vadbe dosežemo dobre rezultate. Za dodatno pomoč ali treninge po meri pa se obrnemo tudi na individualne trenerje.
Ajda si želi, da bi v novi sezoni trenirala v skladu s svojimi zmožnostmi in da bo usklajevala šolo in plavanje, kolikor bo mogoče. Glede na uspeh na zadnjem poletnem državnem prvenstvu si želi, da bi lahko nadaljevala s padanjem stotink in izboljšanjem svojih osebnih rekordov. Neli je pravkar zaključila sezono, zato bo cilje za naslednjo sezono razmišljala na začetku nove sezone, ko bo s trenerjem pripravila načrt za prihodnje izzive. Predvsem si želita, da bo sodelovanje s trenerjem Nacetom odlično, in upata, da bo minulo leto minilo brez poškodb.
Po vseh kazalcih sta Neli in Ajda letos najboljši športnici v Kočevju. So bili njuni dosežki spregledani?
Jerneja in Damijan: V Kočevju je veliko odličnih športnikov, med njimi mladi rokometaši, košarkarji, nogometaši in številni drugi. Vsak od teh mladih talentov vloži toliko truda, kot ga lahko in kot si želi, da doseže svoje zastavljene cilje. Če otrok želi doseči večje uspehe, mora seveda vložiti več dela, vendar pa je podpora družine ključnega pomena.
Neli in Ajda sta dekleti, ki svoj ves prosti čas posvečata plavanju. To je nekaj, kar seveda družina, prijatelji in znanci dobro vedo, in njihove čestitke resnično veliko pomenijo. Tudi v šoli sta deležni razumevanja s strani učiteljev, še posebej na Gimnaziji in srednji šoli v Kočevju, kjer so pozorni na uspehe Neli in drugih plavalcev. V klubu v Ribnici pa imajo izredno veliko podporo s strani Občine, in vsi plavalci prejmejo čestitke župana po vsaki tekmi, na kar so še posebej ponosni.
Kaj priporočata mlajšim? Morda, da vama sledijo v plavalske vode?
Neli: Seveda, starši naj pripeljejo svoje otroke na bazen v Ribnico. Celo jesen, zimo in pomlad bodo lahko uživali na vodenih treningih pod vodstvom najboljših trenerjev. To velja tako za najmlajše kot tudi za starejše plavalce. Ob tem bodo imeli priložnost opazovati nas, starejše plavalce, ter spremljati naš napredek, ki ga dosegamo v tem čudovitem bazenu.
Ajda: Vsekakor priporočam vsem, ki uživate v vodi, da obiščete bazen v Ribnici. Starši, prav tako vas spodbujam, da pripeljete svoje otroke, da se naučijo plavati pravilno. Ko boste enkrat obiskali naš klub, verjamem, da se ne boste želeli več ločiti od tega čudovitega okolja. Pri nas se resnično imamo zelo lepo.
(mgć)