Živost in pisanost 45. sejma suhe robe in lončarstva, turistično etnološke prireditve, ki se v teh krajih od nekdaj piše z veliko začetnico, se je po dveh letih odpovedi zaradi korona virusa znova vrnila na ribniške ulice. Tradicionalno so ga v nedeljo, 4. septembra – od začetka ga tamkajšnje Turistično društvo in Občina vedno pripravljata prvo nedeljo v septembru – zavzele stojnice z vso mogočo »šaro«, na ta dan se je v središču dežele suhe robe našlo prav vse – od žlice, metle, zobotrebcev in lesenih ter lončenih posod pa do »vseh stvari, ki jih srce poželi«.
Metod je vihtel kuhalnico
Direndaj se je začel s povorko na Škrabčevem trgu, ki je zadnja leta nekoliko prilagojen izročilu, saj so imeli poleg domačega Pihalnega orkestra in pisanih narodnih noš »pravico« mimohoda le lončarji in suhorobarji oziroma Ribničani Urbani različnih generacij, pred njimi pa – z visoko dvignjeno in seveda leseno žlico velikanko – starosta sejma, Metod Jaklič. Humoren in zbadljiv, sicer praktičen prenašalec znanja na mlajše rodove, ki veliko stavi na izročila, je Ribn’čana Urbana, »po cajlm svajtu znanga«, opisal takole: Širok nasmeh, polna košara rešet, žlic, košar in kar je še »podubn’ga šmejnta, zraven pa zvrhan koš dobre volje in namazan jezik, vse to je ribniške krošnjarje – zdomarje vedno skozi stoletja spremljalo po svetu. Zdaj krošnjarjev ni več.
Za Metodom, ki je čista umetniška duša, so, tako kot velevajo nepisana pravila, korakali predsednik Turističnega društva, Jože Zakrajšek, župan Samo Pogorelc in slavnostni govorec, novopečeni predsednik Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije Blaž Cvar, čigar korenine izhajajo s Sodraškega, ki je ena izmed osmih t. i. »federacij« ribniške dežele suhe robe«.
Avtentičnih izdelovalcev je vsako leto manj, a sejem bo živel
»Napočil je čas sprejetja sistemskega zakona, ki bo rešil zagato in težavo rokodelstva, tudi panoge v izumiranju. Če ne bomo uspešno zagotovili, da se to znanje prenaša na mlade, bo rokodelski bazen preprosto povsem presušil,« se Cvar nadeja rešitvam. »Če bi na odru stal Friderik III bi mu le verjeli. Tako pa … ,« se je misel utrgala Antonu Podržaju s Krke, ki se je sejma udeležil vsaj desetkrat. Vseh stojnic, med katerimi so se gnetle množice – ljudi je bilo vsaj 30.000, so izračunali organizatorji – je bilo na ravni leta 2019, in sicer okoli 350, od tega so na 35-ih prikazovali stare ročne obrti območja, kjer sta doma suha roba in lončarstvo, rokodelci iz vse Slovenije, z umetnostno in domačo obrtjo (hkrati je potekal 21. rokodelski festival), pa so se predstavljali na 40-ih stojnicah. »Z žalostjo tudi letos ugotavljamo, da je avtentičnih izdelovalcev suhe robe čedalje manj. Kam to pelje, ne vem, vem pa, da bo kljub temu Ribniški sejem še naprej živel oziroma bo ostal mladosten,« ni dvomil Zakrajšek.
Klinc fabrika na Gradežu
Tudi po zaslugi takih, kot je Franc Jaklič iz Sajevca, ki je na sejemski voz naložil radovednega vnučka. »O ja, igriv je in rad švigne v delavnico, da bi izvedel kaj novega,« ga pohvali dedek, zagotovo najbolj prepoznaven obraz suhorobarstva, ki v svoji delavnici že od malih nog izdeluje posode, škafe in vse, kar spada v panogo posodarstva (pintarije).
»Na sejmu smo prvič, čeprav je Gradež nedaleč od Ribnice. In kaj drugega, kot da se predstavimo s prikazom izdelave zobotrebcev. Tradicija pač, saj je bil Gradež nekoč znan kot »klinc fabrika«. Te ustne pripomočke, ki so romali po državah civiliziranega sveta so izdelovali pri sleherni hiši,« se spominja Lojze Senčar, predsednik Društva za ohranjanje dediščine z Gradeža. Tudi Janja pravi, da so najboljši iz leske, da je temu res tako ji je pritrdila Slavka, pod prsti Tončke so nastajali predpražniki iz koruznega ličkanja, Andrej pa je pletel košare.
Ko srečaš prijatelje
»Končno sem srečal rokodelske prijatelje. Tudi množico, ki se je zgrnila na ribniške ulice. Kaj naj še rečem? Praznik, ki je napolnil duše ali – kot bi rekli šegavi Ribničani – »tazga semnja naj ne ljat’ ne drgej«,« se je z znancem pomenkoval Janko Marinč, pletar iz Kočevja, sicer učitelj strokovnih predmetov na tamkajšnji srednji šoli.
Tudi ostali strojničarji so tarnali, da starejši delo spuščajo iz rok, zato je vse manj tistih, ki znajo ročno iz lesa narediti obode, sita in rešeta. Na prste ene roke lahko preštejejo tudi mojstre oblanja, strugarje … »Ročno proizvodnjo je izrinila strojna. Vdor tujih izdelkov je več kot očiten, to znižuje cene in kakovost. Tako pač je,« so soglašali mojstri starih obrti.
So verjeli zdumarju? Gornikovemu Francetu so vsekakor
In ne čudi, da so se pod »suhorobarsko blagovno znamko« na sejmu prikrivali številni izdelki s poreklom, bog si ga ve, od kje. »Zaenkrat se mnogim denarnice držijo zadnjice, ne vem, kako bo popoldne,« je tarnal zdumar na stojnici, ko je barantal in privabljal kupce, govoreč, da vse kar vidijo, diši po pristnih domačih izdelkih, nič ni kitajskega. Pa so mu verjeli?
Gornikov France iz Hrovače ni mogel iz svojega humornega plašča, saj se je tudi tokrat – čeravno ni bil v najboljši fizični kondiciji – gobčen smukal okoli stojnic in množice spravljal v smeh do solz. »Zapomnite si, od profita raste rita, tako pri meni, kot tudi pri onih, ki prodajajo.« In preko mikrofona oznanil, da Fižolovega dne v Hrovači preprosto več ni zgolj zaradi varnostnih razlogov. »Ko smo ga pajtlanjali (mlatili), so sčasoma začela tla cveteti, drugo leto pa se je vaška lipa posušila. Še večji šment se je pripetil v času, ko so za Hrovačo gradili štreko (železniško progo). Tam so začeli popuščati tiri. In kaj nam je drugega ostalo, kot da smo nehali mlatiti«. To pa so Francetu res verjeli.