Ribničan Stanislav Mihael Škrabec je ta mesec praznoval častitljivih devetdeset let. Njegova poslovna pot se je začela v podjetju Zidar v Ribnici, nato pa ga je vodila na Primorsko v podjetje Vozila Gorica. Kot pomemben član podjetja je užival velik ugled, vendar je bila njegova ljubezen do Ribnice močnejša. Vrnil se je v Ribnico in prevzel vodenje takrat propadajoče ribniške kovinske industrije. Kljub težkim začetkom je uspel preoblikovati podjetje v eno najuspešnejših podjetij v Ribnici, ki je zaposlovalo 2000 ljudi.
Njegova snaha Andreja Škrabec, Ljubljančanka, je prav tako pomemben del njegovega življenja. V Ribnici se udejstvuje kot gledališka in knjižna avtorica, igralka v Dramšpilu ter raziskovalka kulturne dediščine. Vse te lastnosti so se združile v njenem najnovejšem projektu, stripu, kjer je spretno in duhovito oblikovala zanimive zgodbe, ki so bile ilustrirane s pomočjo mojstra Igorja Ribiča.
Dedi je malo obležal
K sodelovanju je povabila pisatelja in pesnika Žigo X Gombača, enega najvidnejših spremljevalcev in poznavalcev stripovskega ustvarjanja pri nas. Pri dokončnem sestavljanju življenjepisa v stripu s spovednim naslovom “Direktor” pa je bil zraven tudi pisatelj Zdravko Duša. »Ko je tast zaradi bolezni malce obležal, sva imela več časa za daljše pogovore in dotikanje drobcev njegove ustvarjalnosti in družbene odgovornosti, na katero sicer največ stavi, kar me je še bolj izzivalo. Ja, vse to strniti v knjižni zapis me je lomilo… V tako obsežni biografiji njega preprosto ne vidim. Hotela sem izluščiti bistvo iz naših življenj, ki so v marsičem podobna. Nekaj kratkega, zanimivega, kar te pritegne. In je padla ideja, kaj pa strip? Dajmo predstaviti žlahtne zgodbe, podkrepljene z ilustracijami, v katerih bo človek in čas, v katerem je pisal, skico za portret svojega življenja,” je ob obračanju listov zajetnega stripa, v pogovoru z njegovim junakom (Direktorjem) in Žigo X Gombačem, na zelenci pred skednjem Škrabčeve domačije v Hrovači, ob množici častilcev Stanetovega poslanstva, razlagala Andreja Škrabec.
Snahine čustvene zgodbe
Strip močno izžareva Andrejino spoštovanje do svojega tasta, vendar ne dovoljuje veliko besed. V eni zgodbi je bilo treba strniti 12 ilustracij. Andreja je ugibala, katero izbrati, s čim začeti in katera ji je najljubša. Pravi, da so vse zgodbe čustvene, tudi njen odnos do dedija je takšen, in se prepletajo kot na filmu z napeto končnico. »Priprave tega so se lotili izza mojega hrbta in če sem iskren, jim tega ne bi bilo treba. A ko so glave v kup dali vsi domači, pri čemer je Andreja seveda imela niti v svojih rokah, nisem mogel nič drugega kot se jim zahvaliti,« je povedal eden najuglednejših Ribničanov. V domačem okolju mu s spoštovanjem priznavajo, da dežela suhe robe in lončarstva ne bi bila takšna, kot je, če ne bi bilo njega, in mu je bila dana priložnost, da spregovori ob predstavitvi. V nadaljevanju je izpostavil nekatere od najpomembnejših ilustracij iz stripa, med drugim tudi tisto o kratkohlačnikih njegove generacije, ki so se ob začetku vojne igrivo podili za nogometno žogo na Mlaki. Sedaj nekatere izmed njih redno obiskuje na pokopališču in tako, kot pravi, s hojo vzdržuje kondicijo.
Ste tovariš Škrabec prišli na pogreb ?
»Ko sem se iz Nove Gorice, pred tem so nas nekaj »odrezali« v kočevskem Itasu, vrnil v Ribnico, me je čakalo pogorišče v podjetju s petdeset zaposlenimi in brez orodja za delo. Ko sem se šel županu predstaviti, me je direktor Inlesa začudeno vprašal: “Ste tovariš Škrabec prišel na pogreb v domači kraj?” Najtežje je bilo zagotoviti denar za plače. Blagajna je bila prej kot ne prazna, zato sem stopil do direktorja Ljubljanske banke s prošnjo, naj posodi 10 milijonov. “Ne deset,” je bil velikodušen, “posodil ti bom dvakrat ali trikrat več, saj vem, da si pošten in da boš vse vrnil,”« mu je Stane še danes na to hvaležen. Del tega denarja je šel za plače, del pa v nakup viličarja. Kasneje se je izkazalo, da je bila ta finančna injekcija še kako blagodejna za rast podjetja, ki se je preimenovalo v Riko (Ribniška industrija kovinske opreme).
Dobro za domovino, še boljše pa za ožjo domovino
Zagon je šel tako strmo, da so v prvem letu izdelali pet snežnih plugov, po letu dni pa že sto. To pa je bilo izhodišče ambicioznega direktorja za preboj na nemški trg preko Nagliča, direktorja ljubljanskega Autocommercea, saj so začeli za podjetje Schmidt izdelovati pluge. Prvo leto so jih izvozili že dvesto. Po Nemčiji je Riko, ki je imel do leta 1981 neverjetno gospodarsko rast, izvažalo še v Italijo, kasneje tudi v Rusijo (Sovjetsko zvezo). Začeli so deliti dobičke, plače so šle strmo navzgor, Riko je vse več zaposloval.
»V tem času sem v dveh mandatih kot predsednik upravnega odbora vodil »Mašinski savez Jugoslavije«. V tej družbi so bila velika podjetja (Prvomajska, Rade Končar, Đuro Đaković, Goša…). Velik del poslov z Rusijo, kamor smo izvažali stroje, tudi Rikove stiskalnice za odpadno železo, uvažali pa nafto, je potekal ravno preko saveza oziroma mene. Prijatelji so mi rekli, da sem takrat za vse veliko naredil, jaz pa sem jim v šali odvrnil, da bo to držalo, a hkrati nisem pozabil na Riko in Slovenijo. A ker je bila njihova zadnja, so mi pritrdili, da je to oznaka dobrega gospodarja. Kdo bi imel proti temu še kaj za povedati,” je ena izmed sličic v Stanetovi biografiji uspešnega direktorja.
Naj kupijo krampe in lopate
Stane Škrabec je omenil tudi leto, ko so začeli v podjetju vzgajati lasten kader. Sprva so se srečali s protiargumenti delavskega sveta, ki ni bil naklonjen štipendiranju. Da bi jih prepričal, je rekel, da bodo raje kupili krampe in lopate, on pa bo poiskal drugo rešitev. Ta poteza je imela učinek, saj je Riko razvil močno štipendijsko shemo. Vanjo so bili vključeni tisti, ki jih je podjetje potrebovalo, hkrati pa so bili vključeni tudi tisti, ki so potrebovali štipendijo. Njihova edina obveznost je bila, da so vsako leto prihajali na dvotedensko prakso v podjetje.
Eden od štipendistov, ki se mu je ob predstavitvi stripa poklonil, je bil Vojko Štamfelj. Postal je eden prvih štipendistov in kasneje tudi predsednik Delavskega sveta. Gospod Stane Škrabec ga je vedno pošiljal v “boj”, ko je bilo treba premakniti zadeve v tem organu podjetja. Prav tako mu je zaupal pri postavitvi tovarne v Tesliću (BiH). Vojko Štamfelj in številne generacije zaposlenih so bili hvaležni Stanetu za vse, kar je storil za podjetje in zaposlene.
Riko je bil tudi prvi, ki je kupil računalnike za osnovno šolo in je pomagal zaposlenim pri gradnji stanovanjskih hiš. Podjetje je sofinanciralo gradnjo novega vrtca, cest, vodovodov, podpiralo kulturo, športna društva in še mnogo drugih projektov. Prav tako je bil Riko prvi, ki je v sodelovanju z inštitutom Jožefa Stefana in ljubljansko univerzo kupil robota. Ta zapisuje uspešno pot podjetja, ki je svojega direktorja in ustanovitelja, Stane Škrabec, upodobil v stripu z naslovom “Direktor”.
Zadnji iz službe, zadnji do hiše
Ko je bil stari zdravstveni dom v Ribnici premajhen, je Stane Škrabec kupil stavbo, samo zato da so lahko začeli graditi nov zdravstveni dom. To dejanje je vzbudilo ponos direktorja ZD, dr. Božidarja Voljča, ki se je spominjal, kako je Stane dejal, naj se ne skrbi za denar, ampak naj se začne gradnja. Raje naj ta naložba ostane v Ribnici kot pa neporabljena odide v zvezno blagajno.
Riko, ki je bil mogočen in enovit, pa se je sesul v času gospodarske tranzicije. Obstaja več razlogov za to. Stane je povedal, da so znotraj podjetja obstajali ljudje, ki so se hitro prilagodili novim izzivom, medtem ko je sam raje izbral drugo pot. Tudi ruski poslovni prijatelji, ki so imeli pomembno vlogo v podjetju, so mu svetovali, naj se umakne. Stavke in negotovost so se začele širiti. Kljub temu je Stane hvaležen ruski duši, saj meni, da je topla slovanska duša, Rus pa je širok in prostoren, tako kot sama Rusija.
Najbolj pa je Stane ponosen, ker v manjših podjetjih (obratih) v Ribnici še danes živi duh kovinske industrije. Ta duh je bil nekoč paradni konj ribniškega gospodarstva. Stane je zadnji odhajal iz pisarne in zadnji med vsemi zaposlenimi si je postavil hišo, v katero je vgradil svoje delovno življenje. Andreja Škrabec pa je dodala, da je to več kot dovolj za strip “Direktor”.
(mgć)