fbpx
E-UTRIP
Slavkova mojstrovina.
Aktualno Kultura Ribnica Umetnost

V času izolacije na Griču postavil bi-konja

Nešteto različnih spominov bo ostalo za nami po koncu epidemije koronavirusa, ki je za nekaj časa dodobra ohromel planet. V pisani besedi, na posnetkih, po pričevanju in še kako drugače, bo obdobje pozne zime in zgodnje pomladi, ki ga v tekočem letu preživlja civilizacija, videti kot popačenko stvarnosti tega stoletja.

Nekateri posebni spomini bodo ostali trajni in vidni. Tudi ta, ki ga je na ogled postavil Slavko Rus iz Ribnice. Podjetnik, inovator, vinogradnik, motorist, umetnik, humorist in še marsikaj drugega. Čas izolacije in vse, kar je povezano z njim, je doživljal po svoje. Po desetih dneh, ko je tudi suhorobarska dežela obstala, je na rob dvorišča svoje hiše, ob cesti v naselju Grič pri Ribnici, pripeljal 600 kilogramov žice in profilnega železa ter v roke vzel orodje. Zaželel si je, da bi za njim ostal nekakšen spomin na čas epidemije. In v iskanju motiva tuhtal o povezavah s Kitajsko, od koder je prišla korona.

»Dobro, za pustne šeme sem od tam naročil pisano robo, ki me zagotovo ni okužila, drugače bi že bil na ventilatorjih (smeh). Hm, kdaj me je nazadnje pot zanesla v kitajsko restavracijo? Bilo je zdavnaj, sem izračunal. Nevarnosti, da bi zbolel torej ni. Nato sem začel brskati po »zemljevidu nebesnih znamenj«. In glej, po kitajskem horoskopu sem konj. Odlično. Spomin na Covid 19 bo torej konj,« je Slavc, kot ga najraje kličejo, zadovoljno kar poskočil in si hkrati premislil. Zahodna astrologija mu je namreč zodiakalni znak dodelila na podlagi meseca rojstva, zato je na truplo konja dodal še glavo bika. Simbioza v času nalezljivega virusa in rojstnega dneva. Tako je nastal »bi-konj«.

Naloga, ki se jo je lotil, ni bila lahka, vsaj v začetku ne, ko je bilo treba križno zlagati različne jeklene profile, tudi cevi, proti hrbtu in glavi, da bi stvaritev stala na dveh nogah. Vztrajen, kakšen je sicer v življenju, je Slavko po dobrem mesecu znance poklical in dejal: »Oglejte si ga, preden zbeži.«

»Tiščal sem po deset ur na dan, tudi takrat ko je snežilo, je bilo treba imeti debele živce in napete mišice pri hladnemu zvijanju, »pletenju« železa F-12. Vmes me je začelo minevati, saj se mi je zdelo, da mi ne gre najbolje od rok. A nisem obupal, največ volje pa sem dobil takrat, ko sta želeno podobo dobila zadnjica in stegno. Voljo mi je v »kozarec« nalila tudi žena, ko je malo pred koncem, ko sem rahlo siten odprl hišna vrata, dejala, da ju je tisti konj rešil ločitve (smeh) in naj še malo grem k njemu,« je Slavko razlagal prijateljem.

Tovrstna mojstrovina je ena redkih, na kateri konja držijo zadnji nogi, sprednji pa sta dvignjeni in pripravljeni za galop, tja proti Veliki Gori. »Na hrbtu takih so jahali veliki zmagovalci. Meni ta drža preprosto ne da miru, saj sedaj, ko se je korona omehčala, večkrat skočim v sedlo in v njem zganjam vsemogoče vragolije. Ob tem pa premišljujem o obdobju pozne zime in zgodnje pomladi, ki je videti kot popačenka stvarnosti tega stoletja.«

(mgć)

Sorodni članki

Spletno mesto uporablja piškotke zaradi boljše uporabniške izkušnje. Z uporabo naše spletne strani potrjujete, da se z njihovo uporabo strinjate. Soglašam Več o piškotkih

Piškotki